Jagnetino sem prvič jedla pred nekaj leti, ko sem počitnikovala na enem izmed grških otokov. Prej nikoli, verjetno zato, ker jo moja mami nikakor ne mara in je zato nikoli ni pripravljala. V Grčiji sem meso naravnost vzljubila. Postregli so nam z domačim, mladim mesom, počasi pečenim ali kuhanim. Bilo je tako zelo okusno. Povsem mehko, z okusom številnih lokalnih zelič. Po prihodu domov sem omenila, kako všeč mi je bilo in oče se je strinjal, da jagnetina, če je mlada in ravilno pripravljena tudi njemu zares okusna. In ker je na ‘sovo stran’ očitno dobil še nekoga, ki bi jagenjčka z veseljem jedel (torej mene) je šel v akcijo! Pri znancu, ki se ukvarja z vzrejo teh živali je takoj nekaj mladega mesa.
Ti jagenjčki se pasejo na neki planini, precej blizu našega doma, a še vedno dovolj visoko, da uživajo v svežem, neonesnažem zraku. Všeč mi je da vem, od kod je žival in kakšno je njeno življenje. Vsaj približno. Le malokrat imamo takšno možnost, sploh če ne živimo na podeželju, kjer večino hrane pridelujejo sami.
In če je lansko leto oče pri prijatelju naročil le polovico jagenjčka, je letos doma domov ‘privlekel’ celega. Po 30 letih obveznega pečenega piščanca za nedeljsko kosilo, je sedaj presedlal na jagenjčka. Mami se zmrduje in zase še vedno raje speče bolj ‘preverjen’ kos mesa. Kaj pa jaz? Jaz tako ali tako kuham sama. In moja nedeljska kosila nikakor niso rezervirana vedno za isto jed. Včasih mi prija piščanec, včasih mesa niti ne potrebujem in se raje odločim za ribo ali pa za povsem vegetarijansko jed. Jagenjčka pa navadno res pečem med vikendom. Privoščim si ga zgolj občasno, a takrat s toliko večjim užitkom.
Kotleti so zagotovo najbolj priljubljen kos in res so odlični. A tokrat sem se raje odločila za zrezke. Vem, da se jagnje lahko je tudi srednje pečen, a sama se nekako ne upogumim, da bi jedla še rožnato meso. Vseeno pa sem pazila, da ga nisem prepekla in je ostalo sočno – takšno kot mora biti.
Ob jagenjčku sem tokrat pripravila polnjen sladki krompir. Te živo oranžne gomolje naravnost obožujem! V pečici jih pečem zelo pogosto. Včasih jih narežem na ‘pomfri’ drugič na tanke kolutke, ki jih grizljam kot običajen čips, ki ga pomakam v hummus (namaz iz tahinija – sezamove paste in čičirike) spet tretjič se odločim za srednje velike kose, ki jih kot prilogo jem ob mesu ali pa jih primešam trši, bolj grenki zimski solati (krompir je namreč precej sladek in super poživi radič in podobno listanto zelenjavo), dodam še narezan avokado, vloženo čičeriko ter feta sir, posujem s praženimi bučnicami ter vse skupaj prelijem s enim izmed mojih najljubših solatnih prelivov.
Tokrat sem krompir polnila. Odločila sem se za maslen bel fižol ter liste kodrolistnatega ohrovta.
In oboje je bilo fantastično! Sočno, v zeliščih marinirano meso, polnjen sladki krompir. Nedeljsko kosilo po mojem okusu 😉
Recept je za enega, količino pa prilagodi številu oseb, za katere kuhaš…
Za jagenjčka potrebuješ:
- dva manjša zrezka mlade jagnetine
- šopek svežih zelišč (timijan, rožmarin, žajbelj)
- ščep suhega origana
- manjši strok česna (ali zgolj polovičko)
- sol in poper
- olivno olje
Za prilogo potrebuješ:
- bel fižol (cannellini beans)
- kodrolistnati ohrovt
- rdečo čebulico
- sol in poper
- v oljčnem olju vložene suhe paradižnike
- sol in poper
Za polnjen krompir potrebuješ:
- gomolj sladkega krompirja
- bel fižol
- kodrolistanti ohrovt
- sol in poper
- rdečo čebulico
- olivno olje
Jagenjčka vsaj dve uri pred peko natreš z nasekljanimi zelišči, drobno narezanim česnom in olivnim oljem. Soli in popera zaenkrat ne potrebuješ. Postaviš v hladilnik. Vsaj pol ure pred peko ga postaviš na sobno temepraturo.
Sladki krompir očistiš (skrtačiš ali dobro obrišeš z rahlo vlažno gobico). Neolupljenega nekajkrat z vilico prešpikaš, ga postaviš na pekač, obložen s peki papirjem in pri cca. 200 stopinjah pečeš debele pol ure oz. dokler se krompir povsem ne zmehča.
Fižol skuhaš do mehkega (kuha se dolgo, zato to lahko storiš že sjutraj), če uporabljaš konzerviranega, ga le dobro splakneš pod tekočo vodo. Narežeš čebulico in sušene paradižnike. Ohrovtove liste opereš, odtraniš debelo srednjo žilo in natrgaš na srednje velike kose. V ponv ina olivnem olju pregreješ fižol ter mu dodaš ohrovt. Ko nekoliko uveni, vmešaš še čebulico.
Medtem segreješ ponev za žar in na njej popečeš meso. Na vsaki strani le nekaj minut.
Serviraš. Krompir prečno prerežeš, z vilico razpreš ter napolniš z mešanico fižola, ohrovta in čebulice. Dodaš konkreten ščep soli, popraš ter preliješ z oljčnim oljem.
Preostanku fižolove mešanice dodaš še narezane suhe paradižnike, na vse skupaj pa postaviš meso, ki mu dodaš ščep solnega cveta. Popraš po želji, po okusu.
Morda se postopek zdi dolg in zakompliciran, a temu nikakor ni tako. Vse skupaj ti ne bo vzelo veliko energije. Časa pa je čez vikend na pretek, zato si lahko privoščiš malce daljšo peko krompirja, ker je končni okus tega resnično vreden.
