Cvetačni narastek s feta sirom

Priznam, da ne izgleda ravno fantastično (zadnje čase za daljše fotografiranje vedno zmanjka časa), a narastek se kar topi v ustih, okusi pa so božanski. Tako ali tako so večinoma najboljše ravno tiste jedi, ki na prvi pogled ne obetajo presežkov 😉 Ta priloga (ali pa glavna jed) je enkraten način kako lahko vzljubiš cvetačo tudi, če je sicer ne maraš, tako da pozabi na izgled in uživaj v okusih, ki jih ponuja.

Tudi sama nisem ljubiteljica bele ‘rožaste’ zelenjave. No, v kakšni zelenjvani enolončnici je cvetača povsem sprejemljiva, sicer pa to zagotovo ni ena izmed mojih najljubših vrst zelenjave. Ampak v tem času, ko ostalih svežih (domačih!) naravnih sestavin počasi zmanjkuje, je ravno ona tista, ki se še vedno ponosno bohoti na vsaki tržnici. Res izgleda kot cvetoča bela roža in že zato ji je vredno dati priložnost. Sama po sebi je cvetača sicer dokaj praznega okusa, zato ji je potrebno malce pomagati. Enostavno jo moraš ‘zapakirati’ tako, da uživanje v njej postane pravi užitek.

Najboljša kombinacja je kombinacija s sirom. Zagotovo. Če pa ji dodaš še nekaj drugih sestavin, si lahko pripraviš enostavno toplo prilogo (ki je dobra alternative običajnemu kropirju, rižu ali testeninam). Hkrati je odlična tudi povsem hladna (meni še boljša). Tako da si le speci malo večjo porcijo in preostanek bo odlična malice za naslednji dan. Tako ti ne bo potrebno skrbeti s čim boš napolnil(a) lačen želodček med delovnim časom. Denar, ki bi ga namenil(a) za sendvič z avtomata pa raje prihrani za kavico in klepet s sodelovci 😉

Recept za narastek je za dve osebi, prav lahko pa je tudi povsem samostojna jed. V tem primeru, bodo količine ravno pravšnje za enega. Skupaj s solato je cvetačin narastek enostavno, brezmesno kosilo. Namesto običajne, se zraven njega odlično poda fižolova solata. Preprosto do mehkega skuhaš stročji fižol, ga odcediš ter mu premešaš nasekljan peteršilj. Preliješ z olivnim oljem. Za moj okus takšna solata ne potrebuje kisa in če jo ješ skupaj z narastkom tudi soli ne! Feta poskrbi za dovolj slanosti in ravno maslen, rahlo sladkast fižol bo zato odlična izbira.

Potrebuješ:

• 150 g cvetače
• 50 g bele kvinoje (teža velja za nekuhano kvinojo)
• 1 jedilno žlico (cca. 25 g) polnovredne riževe moke (tudi katerakoli druga moka bo povsem ok)
• 2 jajci
• 75 g feta sira
• pest naribanega kozjega sira (ali kateregakoli drugega)
• vejico drobno nasekljanega svežega rožmarina

Postopek:

Kvinojo dobro spereš in skuhaš v količini vode, navedni na embalaži. Kuhano pokriješ da popije preostanek tekočine in ohladiš. Hladno z vilico razrahljaš.

Cvetačo narežeš na majhne kose ter jo za minuto ali dve pokuhaš v vreli vodi. Odcediš ter ohladiš pod curkom hladne vode. Pustiš v cedilu, da se odvečna tekočina odcedi.

Jajci razžvrkljaš, dodaš kuhano, ohlajeno kvinojo, cvetačo, drobno narezan rožmarin, žlico presejane moke ter nadrobljeno feto. Zmes preložiš v namaščen pekaček.

V ogreti pečici na 175 stopinjah pečeš približno pol ure (je pa odvisno kako velik je pekač – v manjšem bo narastek višji in bo potrebna kakšna minuta več, v večjem pa nižji in bo že 20 minut povsem dovolj – važno je le, da se zapečejo jajca, ostalo je tako ali tako že kuhano ali užitno tudi presno).

Nekaj minut pred koncem narastek potreseš z naribanim sirom in v pečico vrneš za toliko časa, da se sirček spusti. Okrasiš z rožmarinom ter ponudiš toplo ali hladno.

Toplo prilogo lahko kar z žlico vzameš iz pekača, če pa pustiš da se ohladiš, jo lahko narežeš na lepe kose in ponudiš malce bolj ‘v stilu’ 😉 No, meni se je preveč mudilo in sem se ga lotila kar takoj. Zato so tudi fotografije takšne, kot so. Ne preveč privlačne, a zaradi dobrega in okusnega recepta, vredne objave!

p.s.: kozji siri znajo biti precej intenzivnega okusa. Sploh tisti, domači. Meni osebno najljubši je ekološki kozji sir iz Hofra. Je blagega in zelo prijetnega nežnega okusa in se zelo lepo topi. Priporočam!