Lazanjo sem prvič poskusila nekje proti koncu osnovne šole, ko smo bili povabljeni na večerjo k družinskim prijateljem. Še vedno se spominjam kako smo sedeli za veliko okroglo mizo in prvič poskusili testeninsko zloženko. Pripravljena je bila iz testenin z okusom špinače, ki se jih je takrat dobilo le v Avstriji. Nadev je bil klasičen. Mleto meso, bešamel in sir. Pozneje jo je mami (po receptu svoje prijateljice) še nekajkrat pripravila doma, ne pa prav pogosto. Verjetno zato, ker je bil oče še najmanj navdušen nad novim receptom.
Kasneje sem lazanjo jedla le še enkrat, se mi zdi. V srednji šoli, v menzi. Bila je vegetarijanska, z veliko zelenjave. Vse je kazalo na to, da bi morala biti prav okusna, a nikakor ni bila. Na kockice narezano korenje, grah, cvetača. Nič drugega kot iz vrečke prej zamrznjene zelenjavne mešanice. Tudi omaka ni bila tista, ‘ta prava’. Redka je bila, s čudnim priokusom. Enako je veljalo za sir. Njegov okus je še dodatno pokvaril celotno jed. Takrat se mi je lazanja kar malce zamerila in nekaj časa je sploh nisem jedla.
Sem si jo pa že nekaj časa želela pripraviti sama. Malce drugače, tako kot je zame že nekako tipično 😉 Kuhinja je eden mojih najljubših prostorov. Igranje s sestavinami, kombiniranje okusov, sprotno preizkušanje, eksperimentiranje… Kot nekakšna igralnica za odrasle 🙂
Nisem vegetarijanka in prav rada imam dober kos mesa. Tudi sira se ne branim, nasprotno – včasih z njim celo pretiravam. A tokrat sem želela ustvariti jed, v kateri bi lahko uživali vsi. Vegetarijanci, vegani, ljudje z laktozno intoleranco in celo tisti s celiakijo (ali pač vsi, ki se izogibajo glutenu). Predvsem zato, ker mislijo, da je lazanja ni jed zanje. No, tale je! In prav za vse…
Največja inspiracija za to so bile seveda testenine. Listi lazanje, ki sem jih uporabila so namreč brez glutena! Sestavljeni so iz koruzne in riževe moke, dobila pa sem jih v trgovini Norma. Poleg tega so narejeni tudi iz ekološke moke, kar je še dodaten plus.
Nadev je jesenski. Ker je pač tak čas. Buče prodajajo na vsakem koraku in to živahno oranžno zelenjavo naravnost obožujem! Namesto bešamela sem pripravila pire iz belega fižola (nekaj beljakovin mora vseeno biti), med lističi lazanje pa se je znašlo še malo špinače, ki jo imam na vrtu še kar nekaj. Res je hecne oblike, malce drugačna od tipične špinače. je bolj mesnata, a vseeno zelo okusna.
Sira ni. So pa po vrhu semena. Bučnična, zmleta skupaj s svežimi zelišči, soljo in poprom. Odlično!
Tako kot večina lazanj je tudi ta sestavljena iz treh plasti. Recept je zgolj za eno osebo, za eno okusno testeninsko kosilo 🙂 Če imaš to srečo, da kuhaš za dva (ali več), pa količino prilagodi številu jedcev. Prav tako velja, da če se odločiš za 4 plasti, naj bo vsega skupaj nekoliko več.
Za lazanjo potrebuješ:
- 3 liste testenin za lazanjo (predlagam te – klik)
- pest sveže špinače
- bučni pire
- fižolovo omako
- bučni posip
Za bučni pire:
- 300 g maslene buče (polovica srednje velike buče)
- 2 stroka česna
- 1 jedilno žlico olivnega olja
- 1 žličko limoninega soka
- sol
Za fižolovo omako:
- 125 g belega fižola (predlagam da uporabiš že kuhanega)
- ščep sveže nastrganega muškatnega oreščka
- 1 jedilno žlico limoninega soka
- 1 jedilno žlico olivnega olja
- sol
- nekaj žlic vode
Za bučni posip:
- pest bučnih semen
- vejico svežega timijana
- vejico svežega rožmarina
- grobo morsko sol (še bolje – solni cvet)
- sveže mlet črni poper
Postopek:
Najprej pripravi bučni pire. Pečico segrej na 200 stopinj. Masleno bučo prereži na pol, izdolbi semena, jo razreži na nekaj večjih kosov, premaži z oljem, soli z grobo morsko soljo in v vnaprej ogreti pečici peci približno pol ure, oziroma dokler se buča popolnoma ne zmehča. Vzemi jo iz pečice, ko se primerno ohladi, izdolbi meso (za eno porcijo ga potrebuješ nekje okoli 250 g) in ga skupaj z ostalimi sestavinami zmiksaj do gladke mase.
Za fižolovo omako najprej dobro splakni že kuhan bel fižol, odcedi in ga skupaj z drugimi sestavinami zmiksaj v gladko kremo. Vodo dodajaj postopoma, po potrebi. Naj ne bo preveč redka, le toliko, da je fižol lepo mazljiv.
Špinačo operi in na malce olja v ponvi na hitro poduši z malo soli in popra. Toliko, da se zmehča. Nato jo ožemi in če so listi večji jih razreži.
Liste za testenine na hitro pokuhaj v slani vreli vodi. Le kakšna minutka ali dve sta potrebni. *** Nato jih odcedi in osuši na kuhinjski brisački.
Pekaček dobro premaži z oljem, lahko ga pred tem obložiš tudi s peki papirjem. Nanj položi prvo plast testenin, jo premaži z bučnim nadevom, nanj razporedi špinačo in čeznjo premaži fižolovo omako. Vse še enkrat ponovi. Zadnjo, tretjo plast testenin pa premaži le z bučnim pirejem. Pekač prekrij z alu folijo. Lazanjo peči v vnaprej ogreti pečici na 200 stopinjah, toliko časa, da se vse pregreje, testenine pa dokončno zmehčajo.
Medtem ko se peče, pripravi še bučni posip. Bučnice v suhi ponvi nekaj minut praži, da postanejo hrustljave. Timijan osmukaj, rožmarin čisto drobno sesekljaj. Bučnice zmiksaj v mešalniku (ne preveč, ne premalo), nato jim primešaj zelišča sveže mlet črni poper ter rahlo strto grobo morsko sol (še bolje solni cvet).
Pečeno lazanjo potresi s pripravljenim bučničnim posipom in uživaj! 🙂
*** sicer testenin, ki jih omenjam, ni potrebno kuhati. A ker nadevi niso tako tekoči, kot pri klasični lazanji (oz. bešamelu in topljivem siru), je bolje da jim malce pokuhaš, da ne bodo ostale trde.
Ker je buča zelo sladka, s soljo nikar ne bodi škrt(a). Tudi pri uporabi česna si lahko bolj pogumen/pogumna kot bi bil(a) sicer, saj ga bo sladka zelenjava zlahka prikrila. Koščku lazanje lahko privoščiš še nekaj sojine omake ali, tako kot jaz, balzamične kreme. Torej ne kisa, ampak kreme. Ta je gostejša in, sklepam, da intenzivnejša od kisa. Tudi balzamično kremo sem kupila v Normi in je prijetna novost v moji kuhinji.
5 comments