Vse pogosteje vključujem sadje v slane jedi. Dokler nisem poskusila, sem vedno dvomila v takšne kombinacije. Že sirna plošča z grozdjem (in orehi), ki že od nekdaj velja za odlično, se mi je zdela nenavadna.
Odkar pri svoji kuhariji nekoliko bolj eksperimentiram, sem ‘na slan način’ poskusila že marsikater sadež. In skoraj vedno so me okusi pozitivno presenetili. Začela sem s sočnim jabolčkom v zeleni solati, pa s hruško, ki je skupaj s sirom in oreški odlična! S soljo (in jedmi, ki le to vsebujejo) se odlično poda temno grozdje, pa sladke sveže fige. Suhe brusnice, rozine in dateljni so prav tako prijetno presenečenje v raznih solatah, mesnih ali žitnih jedeh. To nikakor niso edini sadeži, ki se odlično počutijo v družbi kontrastnih okusov in kljub temu da sem poskusila že marsikaj, robid nikoli nisem jedla drugače kot v sladkih jedeh.
Včeraj pa sem na bližnji jasi nabrala skledo robid. Mesto teh temnih sadežev sem odkrila lani (ali je bilo že predlani?) in ker obožujem gozdne sadeže, sem si mesto močno vtisnila v spomin. Seveda sem jih nekaj pojedla takoj ko sem prišla domov. V lončku grškega jogurta, skupaj z banano in nekaj malinami, ki sem jih po čudežu še našla na domačem vrtu. Malce medu, nasekljanih pistacij in praženih bučnic in že sem bila v sedmih nebesih 🙂
Sem se pa že takoj namenila, da bom večino nabranih robid porabila nekoliko drugače. Že nekaj časa sem imela namen narediti pico. Domače pice sem dolgo časa jedla le redko. Morda nekajkrat na leto. Odkar sem ugotovila, kako enostavno je pripraviti okusno in rahlo testo, ki ne vsebuje kvasa in zato niti vzhajanje ni potrebno, se jo lotim nekoliko pogosteje. Tudi zato, ker je narejena iz pirine moke, ki je po mojem mnenju ena izmed najokusnejših (poleg meni tako zelo ljube ajde seveda 😉 ).
Čeprav imam rada hrustljav kruh, pa, ko gre za pice, raje naredim malce debelejšega. Ne preveč. Ravno prav 🙂 Morda ravno zato, ker mi je okus pire tako zelo všeč. In ker vsebuje gluten, je testo rahlo in okusno. Ajdova pica na primer, bi bila boljša tanjša, ker je že sama moka veliko gostejša in težja… A o tem drugič…
Pica z robidami je za pripravo zelo enostavna in hitra. Torej točno takšna jed, ki jo imam najraje. Ne vsebuje veliko sestavin, zgolj nekaj, a so tiste ‘prave’. Vse od začetka priprave testa, pa do veselega hrustanja te ne loči več kot dobre pol ure (pa še to, če vse delaš zelo počasi 😉 ).
Tudi robide se (tako kot marikatero sadje) odlično kombinira z zelišči. Meta in melisa sta že stari znanki poletnih sadežev, nekoliko manj znana pa je kombinacija rožarina, timijana in bazilike. Ker pica brez slednje skorajda ni pica, sem jo uporabila tudi na pici z robidami. Na vrtu letos uspeva neverjetno dobro in ker sem za izdelavo domačega pesta (zaenkrat še) prelena, jo pač uporabljam svežo in sproti.
Za pico za 2 osebi potrebuješ…
Za testo:
- 200 g pirine moke (ter nekaj dodatne – po potrebi za testo ter za valjanje)
- pol vrečke vinskega kamna
- dober ščep soli
- 1,5 JŽ olivnega olja
- cca. 1 dcl vode
Za nadev:
- nekaj žlic olivnega olja
- 100 g ricotte (albuminske skute)
- 100 g kozjega sira
- cca. 175 g robid
- mlado (spomladansko) čebulico
- nekaj listov sveže bazilike
- sol in poper
Pečico vključiš in segreješ na 220 stopinj.
Moko preseješ, zmešaš z vinskim kamnom in soljo. Premešaš, dodaš olje ter postopoma vodo. Premešaš s kuhalnico, po potrebi dodaš moko ali vodo, nato pa testo preverneš na pomokano površino (najbolje kar direktno na peki papir) in testo z rokami na hitro zamesiš. Valjar pomokaš in testo razvaljaš.
S pomočjo čopiča testo dobro premažeš z olivnim oljem. Nato naj razporediš polovico vseh robid, ki si jih pred tem zmečkal(a) z vilico (ostale pustiš cele). Sok robidnic shraniš, popiješ ali zavržeš (kar bi bilo sicer velika škoda). Na zmečkane robidnice potreseš nadrobljeno skuto in na rezine narezan kozji sir (Hoferjev je odličen!). Pico obložiš s celimi robidami, potreseš z drobno nasekljano mlado čebulico (bel in zelen del), soliš (ne preveč, ker je kozji sir že slan) in popraš.
Pico pečeš približno 15 minut na 220-250 stopinjah).
Pečeno pico nato le še potreseš z nasekljano svežo baziliko ter okrasiš še z nekaj celimi bazilikinimi lističi.
Kar ti še preostane je, da jo razrežeš na trikotnike, po želji preliješ še z malo okusnega olivnega olja in ješ tako, kot se pica tudi je. Z rokami! 🙂
Njami! uporaba jagodičevja v nesladkih jedeh mi je bila vedno všeč, samo, da so se mi včasih posmihali, sedaj pa so to postali normalni recepti.
Res je! Včasih je bilo tega sicer manj – kakšna pečenka z brusnicami je bila že eksotika, danes pa idej ne manjka. Poskušajo (poskušamo) vse več in tako odkrivamo nove in nove okuse. Kuhanja je resnično kot igralnica, kuharija pa nikoli dokončana zgodba…