Verjetno ob besedi pica najprej pomisliš na hrustljavo belo testo, paradižnikovo omako in izdatno količino sira, ki se prijetno topi v ustih. Brez teh sestavin pice skorajda ni. In če smo včasih poznali le pico s šunko in šampinjoni, (za vegetarijance pa so šunko izpustili, kjer se je zgodba praktično zaključila), je danes v ponudbi ogromno različnih nadevov, okusi so pač raznoliki.
In ne le zato, ker so okusi različni, konkurence tudi pri peki pic ne manjka. Ponudniki so začeli ustvarjati nove in nove okuse in danes jih resnično obstaja že ogromno. Različne vrste salam, celo mesa in hrenovk zadovoljijo mesojedce. Za vse ljubitelje morskega je poskrbljeno z nadevom iz mešanih morskih sadežev, tuno, slanimi inčuni ali dimljenim lososom. Posvetili so se tudi vegetarijancem in to z različno kombinacijo in različnimi količinami zelenjave. V pici danes lahko uživajo celo vegani. Že nekaj časa se tudi pri nas dobijo pice z veganskim ‘sirom’. Takšne že ponujajo nekatere picerije in ker je sir na voljo tudi v prosti prodaji, si vegani svojo pico s sirom zlahka pripravijo tudi sami. Tisti s celiakijo lahko uživajo v testu, narejenem iz moke, ki je primerna zanje. Torej je pica resnično lahko za vse in za vsak okus.
Še vedno pa se tako s testom kot nadevom najlažje poigraš kar sam(a), če pico seveda pripraviš doma.
Tudi samo jo občasno spečem in moje pice so vsakokrat drugačne. Pico navadno pečem poleti, ko je na voljo veliko sveže zelenjave. Domače sveže zelenjave! Nisem vegetarijanka, res pa je, da salam ne jem pogosto. Občasno kakšno suho, divjačinsko, ki zelo okusno pripravi moj stric. Sicer pa mi še najbolj tekne pršut. A ko je na vrtu toliko sveže, barvite in hrustljave zelenjave, ima pač prednost pred vsem ostalim. Trenutno na vrtu razen solat in ljubkih rdečih redkvic še ni ničesar, pice pa sem si ta večer vseeno močno zaželela. Pizza & movie night je bilo vse, kar sem potrebovala po napornem dnevu!
Tokratni recept je malce drugačen… To nikakor ni običajna pica. Razlika je že v testu. Narejeno je iz pirine moke in brez kvasa. Pekla sem ga samega, brez nadeva, pečeno testo pa obložila tako, kot mi je najbolj všeč.
Za testo potrebuješ:
* 100 g pirine moke
* 1-2 jedilni žlici oljčnega olja
* pol zavitka pecilnega praška iz vinskega kamna
* dober ščep soli
* mlačno vodo
V skledi zmešaš presajeno moko z vinskim kamnom in soljo. Priliješ olje in približno deciliter vode, premešaš s kuhalnico in postopoma dodajaš toliko vode, da lahko ugneteš čvrsto testo. Ta naj na sobni temperaturi malce počiva (neobvezno), skleda naj bo prekrita z prozorno kuhinjsko folijo.
Pekač premažeš z oljem in rahlo potreseš s koruzno moko (jaz sem uporabila polento). Pečico segreješ na 200 stopinj, testo pa na pomokani površini razvaljaš. Po potrebi mu dodaš malce vode (če se ti zdi, da je pacljivo, sicer ne). Podlago za pico nato le še spečeš.
Namesto pelatov sem na že pečeno testo premazala doma pripravljen hummus (=čičirikin namaz: kuhana in zmiksana čičerika, z dodatkom tahinija (če ga nimaš, ga lahko izpustiš in nadomestiš z olivnim oljem), malo limoninega soka, soli in kanček drobno seseljanega česna (po želji lahko uporabiš tudi tistega v prahu), obložila pa sem jo z nekaj mojimi najljubšimi sestavinami.
Nad vodno kopeljo sem soparila rdečo peso, ko se je omehčala sem jo olupila in narezala na tanke rezine. Verjemi, je veliko boljša od kupljene! Peso sem razporedila po hummusu, pico pa obložila še z rezinami kremastega avokada, srčki artičok (kar vloženimi – je pač veliko bolj enostavno 😉 ) ter na hitro blanširanimi šparglji. Dodala sem še nekaj črnih oliv, svežih zelišč z domačega vrta (origano in bazilika), tankih rezin rdeče čebule in nadrobljenega kozjega sira.
Testo je bilo fino hrustljavo, premaz še boljši od paradižnikovega, nadev pa, vsaj zame, veliko okusnejši od običajnega.
6 comments