Spomladanski zvitki – lahki, sveži, hrustljavi. Veganski.

Že nekaj mesecev sodelujem pri projektu kuhaM, kjer nas ena največjih trgovin pri nas preseneti z mesečnim izzivom. Pogooglaj, ne bo ti žal 😉

Tokrat so bili na vrsti spomladanski zvitki. Ker je zanje ravno pravi čas, saj pomlad počasi že trka na vrata. Čeprav jih še nikoli nisem delala (pa tudi jedla sem jih mislim da le enkrat, pa še to dolgo dolgo nazaj), sem se odločila, da jih naredim čisto po svoje. Vem, da so sestavine zanje lahko precej raznolike. Da v rižev papir zviješ tisto, kar imaš najraje. Od zelenjave, do rezancev, riža, mesa ali rib.

Sestavine za moje prve zvitke so zdrave in sveže. Veliko pisane zelenjave (korenje, kumara, rdeče zelje, peteršilj), zdravih maščob (sezamova semena in avokado), kot protiutež slani sojini omaki pa še malce medu in limetinega soka. Aja, seveda, pa kalčki! Tisti mali zeleni poganjki, ki so prava zakladnica vitaminov, mineralov in vsega dobrega za telo 😉 Vse to sem ‘zapakirala’ v tanke riževe lističe..

Tole je bil resnično moj čisto prvi poskus ‘zvijanja’, zato mi še ni šlo tako dobro. Eni zvitki so krajši od drugih, nekateri so v primerjavi z drugimi pravi ‘bajski’ 😉 Vseeno pa sem jih ‘ovekovečila’. Zakaj pa bi moralo izgledati vse tako lepo kot v kuharskih knjigah? Saj vendar nismo profiji, kajne? 😉

Ampak pssst… če bi imela na voljo dovolj sestavin, bi vseeno ponovila. Samo zate… 😉 Ker pa sestavin ni bilo, trgovine pa so v nedeljo zaprte… No ja… Bodo pa naslednjič toliko lepši 😉

Naredila sem 5 zvitkov, zanje pa sem porabila naslednje sestavine:

* 5 riževih papirjev

* 30 g surove kvinoje (teža kuhane je približno 85 g)

* pest tanko narezanega rdečega zelja

* na tanke palčke narezano korenje

* na tanke palčke narezane polovice kumare

* večjo pest kalčkov

* nekaj listov svežega peteršilja

* en manjši avokado, narezan na tanjše krhlje

* jedilno žlico sezama (pol belega, neoluščenega, pol črnega)

* jedilno žlico medu

* polovico limetinega soka

* tamari – sojino omako

Zelenjavo sem narezala tako, kot piše zgoraj. Polovico zelja sem premešala z medom in limetinim sokom, da se je omehčal, polovico pa namenoma pustila malce bolj hrustljavega. Kvinojo sem skuhala po navodilih in pustila, da se ohladi. Kalčke sem skalila sama, iz semena triplata. Seveda jih lahko tudi kupiš. Če kalčkov nisi vajen(a), ti predlagam, da se odločiš za alfaalfa, ki nimajo izrazitega okusa. Nekatere vrste znajo biti namreč precej močnega okusa, kot na primer brokoli ali kreša.

Rižev papir sem zmočila pod hladno vodo, ga postavila na krožnik in obložila z zgoraj naštetimi sestavinami (z izjemo omake). Medtem se je že omehčal in postal prožen. Tako sem rižev list zlahka zvila. Najprej desno in levo stran proti sredini zvitka, potem spodnjo toliko, da je prišla čez prepognjena dela na desni in levi strani, nato je sledilo zvijanje. Med postopkom sem ugotovila, da je treba vsebino kar tesno zaviti v papir, če pozneje ne želiš, da ti vse dobrote pobegnejo iz zavitka 😉

Ob spomladanskih zvitkih se običajno postreže manjša skledica sojine omake, v katero se zvitke nato pomaka. Ni pa sojina omaka edina možna omaka. Lahko se odločiš za katerokoli pekočo omako ali omako narejeno iz oreškov (na primer arašidevo ali mandljevo). Sojina omaka se lahko nadgradi z raznimi dodatki (olji, limono, česnom, kisom, medom). Jaz sem za prvič ostala zgolj pri omaki. Sploh, ker mi je ta, ki sem jo uporabila, zelo okusna že sama po sebi. 

In ko smo ravno pri soji…

Nikoli nisem bila njena fanica. Še najboljša mi je soja v zrnu, medtem ko nad tofujem nisem pretirano navdušena. Jogurti mi pa sploh niso všeč. Sojin sir? Se pač ne more primerjati s ‘pravim’ sirom 😉 Poleg tega je pri soji problem pridelava same stročnice. Soja (iz izdelki ter sledovi soje) se namreč nahajajo v številnih izdelkih, tudi takšnih, za katere niti pomisliš ne. Ker sojo tako radi dodajajo v produkte je po njej tudi veliko povpraševanja. Ravno zato je ogromno soje gensko spremenjene. Kar seveda za zdravje nikakor ni ok. Zato, če uživaš sojo, izbiraj med ekološkimi izdelki. Toplo priporočam!

In čeprav mi do večine sojinih izdelkov ni, pa mi je pa všeč sojina omaka. A ne vsaka. Do nedavnega sem jo jedla le nekajkrat. Včasih je bila boljša, drugič slabša. Jedla sem jo s sushijem – kakopak 😉 Mi je pa precej slana (sploh tista močnejša – sojine omake so namreč različno intenzivne), zato sem jo navadno uživala zgolj v majhnih količinah.

Končno pa sem odkrila sojino omako (oziroma Tamari omako), ki mi je blazno všeč. Res. Ne le, da je narejena iz ekološke, gensko nespremenjene soje, je tudi edina (vsaj kakor sem zasledila v naših trgovinah), ki poleg soje vsebuje le še morsko sol. Velika večina ostalih tovrstnih omak je namreč mešana s pšenico (da ne bi o tem, kaj vse primešajo cenenim sojinim prelivom). Skratka, tale je res super! Zato z njo kar malce pretiravam in sem potem žejna še ves dan 😉

Ravno zato ker je tako dobra,  sem jo fotografirala skupaj z zvitki, da jo boš v trgovini lažje našel/našla. A, pa še to. Jaz sem jo dobila pri najboljšem sosedu (v Mercatorju seveda 😉 ).

Še isti dan, praktično takoj ko so bili hladni zvitki narejeni, sem se lotila še enih. Pečenih in vse prej kot veganskih 😉 Recept zanje najdeš tukaj.