Vem, da blogerji načeloma svoje objave načrtujejo. Večina jih cello najprej preizkusi recept, ga izboljšuje in šele nato se loti kuhanja, dekoriranja in seveda fotografiranja jedi, ki pristine na blogu. Jaz tega ne počnem. No, seveda se včasih za fotografiranje tudi malce pripravim, predvsem v smislu dekoracije. Fotografiram pa tako ali tako ob trenutno danih pogojih (beri naravna svetloba ali navadna stropna oz. namizna svetilka) ter s telefonom 🙂 Pač nisem tipična blogarka. Objavljam recepte, ki nastanejo spontano, po večini uporabljam preproste sestavine, po prvem grižljaju pa se odločim ali ga bom uvrstila v mojo ‘spletno kuharsko knjigo’ ali ne 😉
Današnje kosilo sem po sili razmer imela že pred dvanajsto, zato je logičo, da se bila okoli tretje ure že lačna 😉 Dobro se poznam, da vem, da do večerje ne bi mogla zdržati. Na srečo pa mi (večioma) ni do raznih sladkih ali slanih industrijskih prigrizkov, in če le imam čas, si tudi takole sredi popoldneva raje skuham kaj malce bolj zdravega in hranilnega.
Ampak kaj, če je hladilnik skorajda prazen? Če v njem ni sveže zelenjave (z izjemo šampinjonov, ki sem jih včeraj po zelo ugodni ceni kupila v Lidlu)? Kaj takrat? Na srečo imam v shrambi vedno dovolj zaloge. Vsaj trojne različne testenine, ajdovo, proseno in pirino kašo, pa kvinojo, polento in seveda riž. Bel, rjav, celo pisan (nek roza v kombinaciji s črnim). Tudi zamrzovalno skrinjo sem poleti pridno polnila z doma vzgojeno zelenjavo. Res je, da tako kot sem jo polnila sem jo tudi pridno praznila, a nekaj malega se še najde v njej. Kot na primer stročji fižol (letos smo ga imeli noro veliko) ter nekaj nasekljanega peteršilja. Pa obvezno mora biti vedno doma tudi zamrznjen grah, ki je, mimogrede ena boljših zelenjav (stročnic), ki tudi po zamrzovanju ne izgubi okusa. Grah je sicer kupljen, domačega sem poleti raje pojedla sproti.
Kvinojo imam blazno rada. Kar verjetno že veš, če spremljaš moj blog. Predvsem poleti sem objavila kar nekaj receptov z njo. Zelo pogosto delam raznolike kvinojine ‘rižote’, zakuham jo v juho (namesto ribane kaše na primer), s sladko jabolčno čežano jo jem za zajtrk, znajde a se tudi v zmesi za palačinke, pa kot sestavina slanih muffinov. takšnih z zelenjavo, skuto ali sirom. Pa tudi kot priloga pečenim ribam ali zrezku je odlična. Skratka, sem čisti ‘fen’ kvinoje 😉
In ker se mi, vsaj takole, popoldan, resnično ne ljubi stati za štedilnikom več kot dvajset minut, je kvinoja super izbira. Kuhana je zelo hitro in ker sama po sebi nima posebnega okusa, jo lahko kombiniraš s katerokoli zelenjavo, mesom, ribo želiš… Tako bo okus vselej drugačen.
Skuhala sem belo in rdečo kvinojo. Prve malo več, slednje le za vzorec. Kuhano vedno pustim počivati, saj tako popije preostanek vode, se lepo napne in kasneje z vilico primerno razrahlja. Medtem sem skuhala stročji fižol tern a hitro popražila gobice. Še nekaj pravih začimb, malo kostanja (tistega, kuhanega in že olupljenega, ki ga lahko kupiš v vakuumsko pakiranih vrečkah) in to je to. Odlična popoldanska malica, ki zlahka konkurira tudi brezmesnemu kosilu ali pa si jo privoščiš za lahko večerjo.
Za eno osebo potrebuješ:
- 75 g kvinoje (kakršnekoli barve – jaz sem se odločila za 55g bele in 20 g rdeče)
- pest kuhanih kostanjev (tam okoli 7 jih bo za enega čisto dovolj)
- nekaj svežih rjavih šampinjonov (uporabila sem jih 5)
- veliko pest stročjega fižola (če se le da ozkega, okroglega, zelenega, tistega ‘francoskega’)
- začimbe: sol, poper, kurkumo
- zelišča: rožmarin in timijan
- malo nasekljane rdeče čebulice
- nasekljan peteršilj
- žličko gheeja (kuhano maslo – namesto njega lahko uporabiš kombinacijo olivnega olja in masla)
- nekaj kapljic limone (neobvezno)
Kvinojo torej dobro opereš pod tekočo vodo in skuhaš po navodilih. Po kuhanju kozico pokriješ s pokrovko ali krožnikom in kvinojo pustiš počivati. Če po kuhanju ostane še veliko vode, jo večino odliješ.
Gobe obrišeš (jih ne pereš!) in narežeš na tanjše rezine. Nasekljaš malo rdeče čebule, čisto na drobno sesekljaš svež rožmarin. Kostanj razrežeš – vsakega vsaj na četrtine.
V kozici skuhaš stročji fižol. V malce vode, da ne izgubi vsega okusa ter le toliko časa da e kuhan (nikar ga ne prekuhaj).
Na res vročo ponev kani izbrano maščobo, dodaj gobe, kurkumo in poper. S soljo še počakaj, sicer bodo gobe izpustile tekočino in bodo preveč vodene. Začini z rožmarinom in timijanom. Ko so gobice fino prepražene, dodaj kapljico limone, odcejen stročji fižol, kuhano kvinojo ter kostanj. Na hitro vse skupaj premešaj, soli, dodaj drobno sesekljano rdečo čebulico, peteršilj in postrezi.
Zadnje čase pojem precej kostanja. Čeprav ni sezona zanj, pa je na voljo v vakuumsko pakiranih vrečkah. Kupujem 100-gramskega ekološkega, kuhanega in seveda že olupljenega. Navadno ga grizljam tekom dopoldneva, včasih pa ga uporabim tudi v kakšni izmed jedi. Kot na primer pred časom, ko sem ga dodala piščančji rižoti, ki sem jo prav tako kombinirala z gobami (takrat sezonskimi svežimi jurčki in lisičkami) ter parmezanom. Za recept klikni tukaj.