Rdeča pesa. Kuhana nad soparo ali hrustljavo zapečena v pečici. Še rahlo topla lahko prijetno popestri razne žitne jedi in solate, ohlajena primešana kremastemu jogurtu (klik), pa je s kosom polnozrnatega kruha odlična in zdrava malica.
Peso sem vzljubila šele kakšni dve leti nazaj. Prej sem jo poznala samo vloženo in čeprav sem jo (v vrtcu ali šoli, domi nikoli, ker je pač nismo kupovali) sicer pojedla, pa sem veliko raje kot sladko peso imela zelene solate. In še vedno je tako. Vložena pesa pri meni pač ne more nadomestiti hrustlajve sveže zelene solate, jo pa uporabljam v druge namene 😉
Danes na primer, kot glavno sestavino enostavne pite. Preprosto kosilo, narejeno le iz nekaj sestavin bi pravzaprav težko imenovala pita. Zelenjavne pite si vseeno predstavljam drugače. Na primer kot tole odlično špinačno pito s feto in jajci (klik), krompirjevo pito s slanino v listnatem testu (klik), bučno pito v ajdovem testu s smetano in sirom (klik), koromačevo pito s kokosovim mlekom (klik) ali pa na primer spomladansko špargljevo pito s skuto in kislo smetno, v brezglutenskem testu iz mandljeve moke (klik). To danes tudi pica ni, je tam nekje vmes. Tujci imajo za takšno ‘pito’ poseben izraz. Galette. Sem želela prevesti v slovenski jezik, pa nisem našla pravega izraza. Tudi Google
ga ni. Zato bo to zame kar pica pita 😉 Pa bo volk cel in koza sita.
Galette je neke vrste testena podlaga s sladkim ali slanim nadevom. Rob testa je zavihan navznoter, da zadrži vse sočne sokove nadeva. Za pripravo ne potrebuješ nobenega pekača, kar je super. Le kos peki papirja. Nadevi so torej različni. In čeprav sem se za prvič odločila za peso in gre torej za zelenjavno jed. Zaradi kančka medu na eni strani in slanega feta sira na drugi, je pita nekje na meji med sladkim in slanim. Zato je po mojem mnenju lahko tako glavna jed, kot priboljšek po kosilu (ali okusna popoldanska malica).
Testo lahko pripraviš iz katerekoli vrste mok. Jaz sem se tokrat odločila za kombinacijo polnovredne riževe in pirine moke (v razmerju 50 : 50). Dodala sem še malo tapiokine moke. Zakaj? Riževa je brez gluten in tapioka poskrbi da se takšno testo lažje oblikuje. Verjetno bi šlo tudi brez nje, ker jo imam še nekaj na zalogi, sem jo pač uporabila.
V originalnih receptih (ki se jih itak nikoli povsem ne držim) je pomembna sestavina testa tudi hladno maslo. Ker ga nisem imela, sem ga zamenjala za olivno olje. Skratka- testo je nekaj, s čimer se lahko igraš. Uporabiš lahko svojo najljubšo moko (ali kombinacijo večih) in tako vsakič pričaraš nekoliko drugačen okus. Pri zgoraj omenjenh pitah sem vsakič uporabila drugačno testo. Recepti so seveda priloženi. Spodaj ti bom vseeno napisala kako sem današnje testo pripravila jaz, če želiš, pa nadev lahko uporabiš tudi na povsem svojem ‘že preverjenem’ receptu za pito.
Glede nadeva takole – pesa je itak glavna zvezda, odlično pa se ji poda tudi rdeča čebula (in ja, more biti rdeča 😉 ), počasi dušena na olivnem olju (ali kombinaciji masla in olja – po želji), s kančkom medu (ali rjavega sladkorja) in pljuskom rdečega vina. Da pa vse skupaj le ni presladko, poskrbi odlična feta. Že sama po sebi zna biti precej slana, zato s soljo previdno. Morda jo sploh ne boš potreboval(a).
Pri izbiri zelišč imaš proste roke. Meta je krasna, a trenutno ni čas zanjo. Tudi z origanom in rožmarinom bi šlo, a meni najljubši je zagotovo timijan. Sploh ker brez problema prenese nizke temperature in zato lepo uspeva tudi pozimi. Na srečo ga sneg ni povsem prekril, tako da sem si zlahka odrezala dišeč šopek.
Zdaj pa k receptu. Sestavine so za eno osebo!
Za testo potrebuješ:
* 50 g rjave riževe moke
* 50 g pirine moke
* 5 g tapiokine moke
* ščep soli
* jedilno žlica olivnega olja (tam okoli 10g)
* 4 jedilne žlice mrzle vode (oziroma po potrebi)
* nekaj kapljic jabolčnega kisa
Za nadev potrebuješ:
* dve manjši ali eno večjo rdečo peso
* polovico rdeče čebulice
* timijan
* feta sir (dobrih 20g)
* žličko medu
* rdeče vino (približno 1 jedilno žlico)
* olivno olje
Moki primešaš sol, dodaš olje, kis in toliko hladne vode da lahko ugneteš testo. To nikakor ne sme biti premokro, zato z vodo lepo počasi. Kepo testa zaviješ v prozorno kuhinjsko folijo in za vsaj eno uro postaviš v hladilnik.
V vnaprej ogreti pečici pečeš peso, ki jo pred tem umiješ, dobro obrišeš in zaviješ v alu folijo. Pečeš jo na 200 stopinjah, dobre pol ure, oziroma toliko časa, da postane mehka (čas je odvisen od velikosti pese). Pečeno peso ohladiš, nato jo olupiš in narežeš na rezine.
Na olju počasi prepražiš tanko narezano čebulico, ki ji po želji dodaš majhen ščepec soli in vejico osmukanega timijana. Počasi pražiš deset minutk, nato dodaš med. Po parih minutah zaliješ z vinom. Na hitro zavreš, nato pa na nizkem ognju dušiš toliko časa, da vino skorajda izhlapi (reduciraš).
Medtem razvaljaš testo. To najlažje narediš tako, da ga postaviš med dva večja kosa peki papirja. Pesi primešaš dušeno čebulico in vse skupaj nadevaš na sredino testa –nekaj cm robu pustiš praznega. Rob testa zavihaš navznoter, čez peso nadrobiš feta sir in potreseš z malce svežega (če je možno) timijana.
V ogreti pečici pečeš na približno 180 stopinjah, toliko časa, da se testo ravno prav zapeče.
Pito čisto rahlo ohladiš, po želji začiniš z nekaj sveže mletega črnega (ali pisanega) popra, nato jo preliješ še z nekaj kapljicami olivnega olja.
In čeprav takšna pita ne izgleda ravno tako lepo kot vse tiste, ki so ujete v pekaču, nič zato. Okus je naravnost božanski! Sladka pesa, slana feta, pikantnost črnega popra ter hrustljava skorjica testa… To bom zagotovo ponovila! 😉
Mimogrede: takšna pita je super hrana za piknik. Ja vem, trenutno to ni mogoče (razen če ti je všeč sedenje na mrzlih, mokrih in/ali zasneženih tleh?), a kdo pravi da mora piknik izgledati ravno tako? Na klopici nekje v zavetju ali kar sredi dnevne sobe je prav tako luštno 🙂 Sploh če uporabiš ene izmed številnih ljubkih papirnatih servietov, ki jih ponuja Trgovina popolna dekoracija. Črne mašnice so bile moja današnja izbira 😉
2 comments