Jeseni pojem največ krompirja. Morda zato, ker druge sveže zelenjave ni več. Vsaj na vrtu ne. Dandanes je ta sicer dostopna čez vse leto. Če ni slovenska, je pač pripeljana iz drugih koncev sveta. Kako je pridelana? Nimam pojma. Verjetno raste v toplih gredah, škropljena pa je s tisoč in eno kemikalijo. Če ne že med rastjo, pa zagotovo potem, ko je pobrana. Konec koncev mora zdržati vso pot na drug konec sveta, pa še tam mora biti čvrsta, napeta in sploh in oh vabljiva še kar nekaj časa, preden lahko vso naročeno pošiljko tudi prodajo.
Zato je bolje jesti tisto, kar je trenutno na voljo. Na srečo v nekaterih trgovinah ponujajo vse več slovenskih izdelkov. Kar absolutno podpiram. Ker svojega krompirja nimamo (pridelamo le tistih nekaj spomladanskih, ki izredno hitro zmanjkajo), sem tega dobila v Mercatorju. Seveda je slovenski, vrste Marabel. Na vrste krompirja se v bistvu ne spoznam. Navadno pogledam na vrečko, kjer piše ali je primeren za kuhanje ali za pečenje. Tukaj se moje ‘znanje’ konča. Sem pa zadnjič malo pogooglala in ugotovila, da obstaja ogroooomno vrst krompirja in vsak se ‘obnaša’ drugače. Nekateri so odlični za pireje, medtem ko druge nikakor ne moreš pretlačati v gladko zmes. So pa zato toliko boljši kot dodatek solatam ali pa se lepo hrustljavo zapečejo. Skratka cela znanost 😉 Kar mi je všeč pri vrsti Marabel je, da je primerna za skoraj vse ‘tehnike’ priprave. Kar je za domače gospodinjstvo zelo pomembno. Skratka, tokrat sem krompir pekla. Ker je na hladen jesenski dan takšno kosilo zelo prijalo.
Z malce slanine je vsaka zelenjava še boljše 😉 Ni kaj, resnično da izreden okus, pa sploh je ni potrebno uporabiti veliko. Sir pa je itak nekaj, kar bi lahko dodala domala vsaki drugi jedi. Tokrat sem uporabila čedarja. Tudi tega sem dobila pri najboljšem sosedu, zanj pa sem se odločila prvič. Večkrat, ko gledam tuje kuharske oddaje, knjige ali bloge, opažam, da čedar uporabljajo praktično vsepovsod in zelo pogosto. Poleg parmezana in morda še mocarele, je čedar resnično sir, ki se znajde v največ tujih receptih. Pa sem mu dala priložnost še jaz 😉
Naj kar takoj povem, da je okus sira drugačen od tistega, ki sem ga vajena. Ni mi prirasel k srcu, verjetno se moram na njegov okus navaditi. Prisegam na blažje okuse sirov in tu tiči razlog, da se mi je okus zdel nekoliko premočan. A to je seveda stvar okusa. Je bilo pa zato kosilo malce drugačnega okusa, kar nikakor ni slabo. In ker je bil čedar skorajda oranžne barve, je dodal lep odtenek rjavo rumenemi krompirju. Tako je vse skupaj delovalo še bolj ‘jesensko’ 🙂
Zdaj pa k receptu, si za? 😉
Za 6 polnjenih polovičk potrebuješ:
* 3 večje krompirje (primerne za peko)
* 50 g masla
* mleko
* sol
* mlado čebulico
* nekaj koščkov slanine
* pest naribanega sira (čedarja ali kateregakoli drugega, dobro topljivega sira)
Krompir z vilico nekajkrat prebodeš, položiš ga na peki papir na 190 stopnjah pečeš približno eno uro (čas je seveda odvisen od velikosti gomoljev). Nato krompir prerežiš in rahlo ohladiš. Izdolbeš sredice.
Zmehčano maslo z električnim mešalnikom zmiksaš skupaj z mlekom, soljo in izdolbeno sredico krompirja. Nato vmešaša še nasekljano mlado čebulico, na koščke narezano slanino in malo naribanega sira. Z zmesjo znapolniš krompirjeve čolničke in čeznje potreseš sir.
Pri 200 stopinjah pečeš 15 – 20 minut.
p.s.: vegetarijanci slanino izpustite 😉
0 comments