Pite (slane pite) so ena krasna zadevica. Testo z nadevom po želji. Podobno kot pica pravzaprav. Všeč so mi, ker so dobre tako tople kot hladne. Hladne so pravzaprav velikokrat še boljše!
Moje pite so vedno drugačne. Navadno je v nadevu vedno precej zelenjave in jajce. Včasih dodam še skuto, drugič sir. Kozji, ovčji, kravji. Star ali mlad. Nežno sladek ali pikantno slan. Recepte si zmišljujem sproti, vedno pa uporabim tisto, kar pač imam na voljo. Pita je ravno zato zelo fina stvar. Vanjo gre lahko praktično vse, kar najdeš v hladilniku. Košček sira, suhe salame, ostanki kuhanega ali pečenega mesa, zelenjava (še čisto sveža ali tista, ki že nekoliko veni).
Večinoma si pito pripravim takrat, ko vem, da ne bom jedla doma. Na primer, če grem na celodnevni izlet ali v šoping v sosednjo Avstrijo (oboje sicer veliko preredko, pa vseeno 😉 ). Seveda pa je pita super tudi za malico v službi.
Zelo priročni so pekački za enkratno uporabo. Poleg tega, da se elegantno izogneš čiščenju pekača, so odlični tudi za transport. Nobenih steklenih skled ali plastičnih posod ne potrebuješ. Pito pokriješ s kosom alu folije in odneseš s seboj.
Da je vse še enostavnejše, ohlajeno pito vzamem iz pekača, razrežem na trikotnike in vrnem v pekač. Tako tudi pribora ne rabim jemati s seboj.
Pa še nekaj za vse tiste ki ne smete (ali ne želite) jesti glutena. Takšne pite so lahko povsem brezglutenske. Medtem ko je testo za pito nekoliko težje pripraviti, saj zahteva valjanje, kar je precejšen izziv za ‘neelastične’ brezglutenskih mok, pa testo za pito lahko oblikuješ direktno v pekačku. Paziš le, da je testo razporejeno po celotnem pekačku – vse luknjice z rokami lepo zakrpaš, pa je 😉
Za testo sem kombinirala rjavo riževo in ajdovo moko. Včasih testo pripravim z jajcem, tokrat sem poskusila kar brez njega. Nadev sesetavljajo por, rdeča čebulica in hokaido buča. Preliv je jajčni, s smetano in trdim kravjim sirom.
Za pito premera cm potrebuješ: ***
Za testo:
* približno 75 g moke (pol riževe, pol ajdove, lahko pa tudi le eno ali drugo)
* nekaj žlic hladne vode
* ščepec soli
Za nadev:
* pest nasekljanega pora
* malo rdeče čebulice
* polovico manjše hokaido buče
* olje in sol
Za preliv:
* 2 jajci
* dve žlici smetane
* pest naribanega sira
* sol in poper
Za okras:
* dva lista svežega žajbla
*** pita je primerna za eno osebo
Najprej se lotiš testa. Moki zmešaš s soljo in dodaš toliko vode da lahko zamesiš testo. Zaviješ ga v prozorno kuhinjsko folijo in daš v hladilnik za približno pol ure.
Lotiš se buče. Narežeš jo na manjše kocke, pokapljaš z oljem, soliš in pečeš v pečici na 220 stopinjah poljubno dolgo časa. Te buče niti ni potrebno lupiti, medtem ko nekatere moraš. V ponvi na olju prepražiš por, soliš, dodaš rdečo čebulico. Vse skupaj bolj kot ne dušiš in sicer na nizki temperaturi toliko časa, da por lepo uveni.
Za preliv z metlico vmešaš dve jajci, soliš, popraš in dodaš smetano. V mešanico z nekaj časa pomočiš žajblova lista, da se na vrhu pite ne bosta preveč zapekla. Lista čez nekaj časa odstraniš in v jajčno mešanico dodaš še nariban sir.
Na pomokani površini razvaljaš testo. Tudi tega pred valjanjem po potrebi pomokaš (sicer se bo prijel na valjar). Testo razvaljaš le toliko, kolikor gre. Če se strga, se ne sekiraj. Prenesi ga v pekač, vse luknje pa lepo zakrpaj. Na testo naložiš por, čezenj potreseš vnaprej pečeno bučo ter preliješ s prelivom. Okrasiš z žajblovim listom in pečeš do zlatorumene barve.
Če pita ni mišljena za naslednji dan, jo vseeno malce ohladi, preden jo postrežeš. Se bo lepše in lažje rezala. Zraven se odlično poda malo rukole v solati.
6 comments