Ovčji jogurt z rdečo peso

Dolgo časa nisem imela rada rdeče pese. Poznala sem namreč samo vloženo. Takšno, ki so nam jo v vrtcu tako radi postregli ob skoraj vsakem kosilu, ne glede na to, ali je pasala zraven ali ne. Čeprav se ne spomnim najbolje, mislim, da sem sicer jo pojedla, nikoli pa nisem pretirano hrepenela po njej. Tudi doma je nikoli nismo kupovali. Ne vložene, še manj surove.

Se je pa vedno veliko govorilo o tem, kako je pesa zdrava, predvsem pa dobra za kri. Moja babica, na primer, jo redno je. Ne vem ali ravno zaradi zdravja ali pa zato, ker je vložena rdeča pesa zelo mehka in ji zaradi težav z zobmi ne dela večjih preglavic. Spomnim se, da sem ji pred časom nekajkrat skuhala kosilo. Bila je na operaciji oči, zato nekaj časa ni bilo dobro, da stoji za vročim štedilnikom. Ob glavni jedi si je skoraj vedno zaželela rdečo peso. Vloženo rdečo peso. Tej je navadno že tako ali tako dodan sladkor (kljub temu da je pesa naravno že sama precej sladka), a to babici ni bilo dovolj. Mislila sem, da si bo peso solila, a nasprotno. Sama je čez ‘solato’ potresla še žlico sladkorja.

Sama peso jem redko, vseeno pa vsaj takole, jeseni, ko zmanjka večino sveže zelenjave. Okusna je v solatah (klik), skupaj z različnimi kašami (klik), pečena v pečici (klik), celo juho iz rdeče pese sem že naredila.

Moj najljubši recept za pripravo pese je zagotovo v kombinaciji z gostim jogurtom ali skuto. Z začimbami se vselej malce poigram. Prav tako z zelišči. Včasih dodam malce drobnjaka, drugič origana ali pa nekaj lističev sveže mete.

Nad jogurtovo solato z rdečo peso sem se navdušila lani, v Grčiji. Ne vem kaj vse je bilo v njej, zagotovo pa ni manjkal pravi ovčji grški jogurt, rdeča pesa ter kretske začimbe.

Moja solata je pač moja. Narejena tako, kot je meni najbolj všeč. Seveda vedno uporabim svežo peso, nikoli vložene. Po okusu ju pač ne gre za primerjat. Recept bom zapisala spodaj, seveda pa si ga lahko prilagodiš svojemu okusu. Kakšno začimbo izpustiš, kakšno dodaš. Namesto pistacij pa uporabiš orehe, ki se pesi ravno tako odlično podajo.

Za eno osebo potrebuješ:

* 2 manjši pesi

* 250 ml gostega jogurta (grškega ali ovčjega)

* malo česna

* žlico limoninega soka

* sol in poper

* pest sesekljanih pistacij

* nekaj kapljic konopljinega olja (priporočam Mercatorjevo bio linijo)

Postopek:

Pesi dobro opereš ter ju skuhaš nad soparo. Naj se kuhata dolgo, da bosta res povsem mehki. Nato ju ohladiš, hladni pa olupiš ter razrežeš na majhne kockice. (Priporočam da imaš v bližini limono s katero si takoj zatem dobro opereš prste – razen če želiš še ves dan rožnato obarvane 😉 ). Jogurt premešaš s soljo, drobno sesekljanim česnom in nekaj kapljicami limone. Lahko že kar takoj primešša kocke pese, če pa želiš, da jed že na začetku ni povsem rožnata (kar lahko nekatere odbije, medtem ko so drugi nad barvo naravnost navdušeni) naredi takole: v skledico daj nekaj žlic jogurta, nato večino koščkov pese. Peso prekriješ s preostankom jogurta, okrasiš s kockami pese, nasekljano pistacijo ter listi izbranega zelišča (meta je odlična, jaz sem tokrat uporabila origano). Po želji popraš ter dodaš nekaj kapljic kvalitetnega olja. Sama se navadno se odličim za olivnega, tokrat pa sem izbrala konopljinega.
Barva ‘solate’ se razkrije takoj, ko zajameš vanjo. Tukaj seveda ne pride v poštev vilica, veliko bolj dobrodošla je žlica. Solato lahko ponudiš kot prilogo k mesu, če pa si jo želiš pripraviti za malico (ali večerjo) je odlična tudi s kruhom. Veliko bolje kot puhast bel kruh se tukajle poda gost in polnozrnat. V mojem primeru je bila to (na novo odkrita) kupljena štručka. Če pa si pristaš belega kruha, ti predlagam, da rezino kruha premažeš z oljem in iz obeh strani popečeš v pečici ali še bolje, na žar ponvi. Nekaj hrustljavega ob kremasti ‘solati’ pač naredi svoje. Pa dober tek! 🙂