Stročnice so zakon! Vsi bi jih morali jesti večkrat! Ker so zdrave, ker so okusne in ker jih lahko pripraviš na 1001 način. To, da stročnice napenjajo morda drži. A ne, če jih kuhaš dovolj dolgo časa, ne, če jih kuhaš skupaj z nekaterimi zelišči (npr. lovorjem, timijanom, kumino…) in ne, če jih ješ dovolj pogosto. Telo se mora določene stvari malce navaditi, potem pa sploh ni več problema 😉
Kar se tiče stročnic, imaš na voljo res pesto izbiro. Ni vrag, da ne bi vzljubil(a) vsaj ene. Poleg tega pa jih lahko uporabljaš v tako zelo različnih receptih. Na primer v juhah, enolončnicah, kot tople ali hladne solate. Pa v prilogah, prikuhah, celo v rižotah ter med testeninami. Stročnice je dobro kombinirati z žiti – rižem, kruhom, testeninami, kašami… saj tako telo hkrati dobi vse potrebne snovi. Ker vsebujejo veliko železa pa je prav tako priporočljivo, da jim dodaš nekaj C-vitamina, da se bo železo lahko absorbiralo. Bodisi v obliki določene zelenjave (v papriki ga je ogromno) ali pa nekaj kapljic limoninega soka.
Stročnica ni le najpogosteje uporabljen rjav fižol (pa še ta verjetno iz konzerve). Stročnic je zares veliko. Poleg graha je fižol še največkrat na slovenskih jedilnikih. Poleg rjavega lahko uporabiš še belega, rdečega, črnega… namesto fižola se lahko odločiš za zelo okusno čičeriko (receptov z njo na blogu kar mrgoli 😉 ), sojo, bobom, lečo. A tudi tukaj obstaja več vrst. Razlikujejo se po barvi, velikosti, okusu in času priprave. Najhitreje kuhana je rdeča leča, sledijo ji zelena rjava in črna.
Najbolj cenjena pa je ravno zadnja. Črna leča. Pred kratkim sem se zanjo odločila prvič in ni mi žal. Imenuje se Beluga leča. Njena barva je resnično intenzivna. Surova je povsem črna. verjetno bi malce več barve pri kuhanju ohranila, če je ne bi prej namakala, a kadar kuham s suhimi stročnici, to redno počnem. Ne le, da se skrajša čas kuhanja, z namakanjem se odstanijo tudi nekatere snovi, ki zavirajo normalno absorbicjo. zato leča potem ni več tako zelo črna, vseeno pa je enako okusna.
Poleg tega se mi leča zdi tako zelo simpatična. Kot majhni cekinčki, kot ‘poceni’ kaviar 😉
Črna leča je bila tokrat glavna zvezda solate. Dodala sem ji avokado, nekaj rukole, malce slane fete ter počasi pečenih paradižnikov. Privoščila sem si jo kot dopoldansko malico, v nekoliko večji količini pa bi takšna ‘solata’ zlahka nadomestila glavno jed. Poleg sem pojedla nekaj koščkov domačega kruha, ki sem ga, tako kot skoraj vedno, iz spodnje strani še dodatno popekla. Sem pač nora na hrustanje 😉
Za eno osebo potrebuješ:
* 50 g črne Beluga leče (dobiš jo v trgovini Dobra Misel)
* polovico dobro zrelega majhnega avokada
* dva manjša paradižnika
* timijan
* lovorov list
* pest rukole
* olivno olje
* limonin sok
* feta sir
Namočeno lečo splakneš, skupaj z vejico timijana in lovorjevim listom daš v mrzlo vodo ter na zmernem ognju kuhaš do mehkega. Vode ne soliš, sicer leča ostane trda. Kuhano lečo odcediš, ohladiš, nato pa jo premešaš z limoninm sokom in olivnim oljem.
Paradižnik narežeš na rezine ter ga na nizki temperaturi pečeš v pečici. Lahko povsem brez olja, a obvezno na peki papirju. Paradižnik pečeš skupaj z osmukanimi vejicami timijana.
Krožnik obložiš z rukolo. Avokado narežeš na manjše kocke, ga premešaš z lečo in nadrobljenim feta sirom. Preložiš na krožnik in dodaš še vroče pečene paradižnikove rezine. Po želji soliš – jaz nisem, saj se mi feta zdi že sama po sebi povsem dovolj slana.
Suhe stročnice skorajda nimajo roka uporabe, zato so zelo hvaležno živilo v shrami vseh, ki kuhajo bolj redko. Prav tako pa so cenovno zelo ugodne. Ker poleg številnih vitaminov in mineralov vsebujejo še obilico beljakovin, so pogosto zastopane na jedilniku marsikaterega vegetarijanca – a če z njimi zares želijo nadomestiti meso, zagotovo dobro vedo, da jih je potrebno pravilno kombinirati.
Nekatere stročnice se brez namakanja kuhajo razmeroma dolgo časa. Zato so velikokrat dobrodošle že kuhane. Če le lahko, izbere take, ki so vložene v kozarcu in ne v pločevinki. Poleg tega jih pred uporabo vedno dobro operi!