Obožujem sladoled. Verjetno bolj kot vse druge sladice. Letos ga redno pripravljam kar sama. Prosti kupljenim sicer nimam nič (s tem mislim predvsem na sladolede nekaterih slaščičarn v prestolnici), tisti, ki jih lahko kupiš v trgovini (vsaj v našem malem kraju), pa mi prav nič ne dišijo. Všeč mi ni niti okus, še manj pa dejstvo da so polni sladkorja (še najmanj problematično) ter številnih konzervansov (veliko bolj problematično). In ker bi bila ljubljasnka kepica precej draga, če bi se vsakič, ko si zaželim sladoled, vozila tja, ga delam pač sama.
Ugotovila sem namreč, da za pripravo ne potrebuješ aparata za sladoled, niti dragih sestavin. Vsakič lahko ustvariš drugačen okus, vse kar potrebuješ je le nekaj sadja, ki ga predhodno zamrzneš. Za sladkobo sama največkrat uporabljam kar med, sem pa poskusila tudi z datlji. Letos sem zmiksala že kar nekaj ‘kepic’ (oblike kepic ravno niso, saj nimam primerne sladoledne žlice). Poskusila sem bananinega, avokadovega, borovničevega, breskovega, nektarininega, mangovega, čokoladnega. Vsakič ga pripravim malce drugače. Dodam npr. malo limonine lupinice (kjer mislim, da bi pasala), kakavova zrna, kokos. Za bolj gladko strukturo dodam malce sladke ali kisle smetane, jogurt (kravji, ovčji, kozji) ali malo rastlinskega mleka. Recepte si izmišljam sproti. Vselej pa imam v zamrzovalni skrinji nekaj dobro zrelih banan (seveda olupljenih in razrezanih na kolobarje 😉 ). Ostalo sadje, s katerim kombiniram banana včasih zamrznem, včasih pač ne. Čez sladoled za piko na i pogrejem še nekaj gozdnih sadežev in tako v hipu pričaram vroč sadni preliv. Preliv sladkam, drugič namerno ne (rada imam malce kislosti na sladkih rečeh 😉 )
Danes sem prvič (in zagotovo ne zadnjič) pripravila sladoled z čokoladno-lešnikovim namazom. Ja vem, verjetno misliš, da veš o katerem namazu govorim. A se motiš. Moj namaz sem dobila v Proorganiki. Narejen je iz samih kakovostnih in ekoloških sestavin. Namaz je sicer odličen na kruhu, palačinkah, v pecivih in piškotih. Tudi sam je enkraten in hitro zadovolji potrebo po sladkem 😉
Za prvič pa sem ga uporabila kar za sladoled. Takšen, ki bi ga bili veseli tako vegani (saj ne vsebuje niti jajc niti živalskega mleka, smetane ali jogurta), vsekakor pa bi ga z veseljem snedel tudi največji ljubitelj tovrstnih živil.
Sladoled je pripravljen izjemno hitro. Je polnega okusa in samo iz treh sestavin (če ne šteješ lešnikov za posip 😉 )
Za eno osebo potrebuješ:
* 1 večjo, zelo zrelo banana (tako zrelo, da je sicer skorajda ne bi več pojedel/pojedla)
* malo riževega mleka
* tri žlice lešnikovega namaza (sama prisegam na ekološko znamko Proorganika, izdelek najdeš na tej povezavi)
* nekaj lešnikov za posip
Vse, razen lešnikov zmiksaš z močnejšim rezalnikom (multipraktik se čisto dobro obnese). Lešnike popražiš v ponvi brez maščobe, toliko, da zadišijo. Nato jih nasekljaš. Sladoled okrasiš z rahlo raztopljenim namazom ter potreseš z nasekljanimi, praženimi lešniki.
Zmiksan sladoled lahko za nekaj časa vrneš v zamrzovalnik, seveda, če ti je ljubši dobro zamrznjen seveda. Sama nisem mogla dočakati sladke dobrote, zato sem sig a privoščila kar takoj. Takšen je skorajda kot dobro (pod)hlajen pudding. Glede na to, da temperature zunaj niso preveč visoke, prija še bolj, kot takšen, v povsem trdnem stanju (ali pa je to samo moj izgovor za neučakanost 😉 )
