Le kdo ne mara pice? Sploh danes, ko nista v ponudbi samo klasična in zelenjavna, temveč je na voljo ogromno različnih vrst. Zdi se, da ponudniki kar tekmujejo v tem, koliko različnih vrst pic podo ponudili ter v kakšne ekstreme glede kombinacij se bodo spustili… In čeprav je pica iz krušne peči v piceriji ne more primerjati z domačo, pa to ne pomeni, da domača ne more biti okusna. Čeprav malce drugačna, je lahko celo boljša (sploh pa veliko bolj zdrava!)
Sem generacija, ki je kot otrok pice vzela za svoje. Ko so pice pri nas postale pravi hit, je mnogi starejši pač niso sprejeli tako, kot mi, otroci. Nobena rojstnodnevna zabava ni minila brez pic.Nnajvečkrat smo jih kar naročali, saj so bile ‘halo pice’ pač tako zelo kul 🙂
Pico imam še vedno zelo rada, priznam pa, da jo le redko jem zunaj. Že tako večinoma kuham kar sama, ko pa se odpravim v kakšno izmed restavracij, se še največkrat odločim za lignje, saj jih imam zelo rada, doma ne pripravljam (še, imam pa v planu 😉 ).
So pa domače pice kar pogosto ‘na sporedu’. Odkar moram paziti pri prehrani, so se tudi nekatere sestavine s katerimi kuham, spremenile. Med drugim tudi moka. Brez moke (in s tem brez kruha, testenin, palčaink, itd.) si ne predstavljam življenja. Mnogi pravijo, da ni dobro pojesti toliko ogljikovih hidratov – a roko na srce, kaj še vse ni dobro z nas, pa se ne sekiramo tako? Mogoče je to le trenutni trend in že jutri bodo mnenja povsem drugačna.
Kakorkoli… Sama sem prepričana, da je najbolj pametno jesti vse, oziroma tisto, kar je po zdravi kmečki logiki zdravo hkrati pa tisto, v čemer uživaš. Zdi se mi, da ni potrebno (in niti ne smeš) izpuščati nobenih prehrambenih skupin (beljakovin, hidratov ali maščob). Vse to je zelo pomembno, tako za zdravje, kot za počutje, energijo in nenazadnje, za življenje. Zato sama nisem ne veganka, ne vegetarijanka. Ne pojem ogromnih količin mesa, jem pa ga. Nikakor se ne branim maščob (seveda tistih zdravih) in nikoli ne kupujem posnetih in light različic mlečnih izdelkov. Jem vse in čim bolj raznoliko. Seveda pa prednost dajem jedem, ki so mi všeč. Verjetno tako, kot vsi!? Ne jem hitre hrane, industrijskih slaščic… Izogibam se beli moki in belemu sladkorju. Ne pijem kofeina in pijač z mehurčki. Vse ostalo, je več kot dobrodošlo 😉
Nikakor ne obsojam ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov česa ne jedo. Že vedo zakaj. Če mislijo, da je zanje tako najbolje, verjetno tudi je. Vsak po svoje 🙂
Pa da se vrnem nazaj k pici. Vem da je za nekatere še vedno najboljša (in tista ‘prava’ pica) pica s testom iz bele moke, paradižnikovo omako, šunko in sirom. Moja najljubša je malce drugačna. V prvi vrsti je drugačno testo, iz katere je narejena. Včasih zanj uporabim pirino moko, a ker obožujem okus ajdove (ki jo imam mimogrede vedno na zalogi), so tudi pice zadnje časa narejene iz nje. Morda se nekaterim ajdova moka zdi težka in gosta, a mene to nikakor ne moti – še več, všeč mi je bolj kot puhasta različica bele. Ajdova moka ne vsebuje glutena, zato si občasno pomagam tako, da ji primešam nekaj tapiokine moke, ki pomaga, da se testo lepše poveže, lažje obdeluje, lepše speče…
Paradižnikova omaka je pri pici sicer nujna (vsaj po mojem mnenju), a tokrat sem jo zamenjala za namaz iz kuhane čičerike. Zakaj pa ne? 🙂 Sem pa nekaj rezin svežega (domačega) paradižnika uporabila kot nadev – še vedno je paradižnik tisti, ki da pici značilen okus, svežino in sočnost.
Moje pice so polne zelenjave. Največ jih pojem ravno v poletnem času, ko je na voljo ogromno različne zelenjave – takšne iz domačega vrta (ali vsaj pridelane na slovenski zemlji).
Pri testu nisem preveč izvirna. Včasih si namenoma zaželim debelejšega, drugič tanjšega. A če testo ni pirino, je ajdovo (je pa res, da včasih vanj dodam jogurt, drugič radensko, včasih semena ali pa suha zelišča 😉 ). Nadevi na drugi strani so vsakič drugačni. Odvisni od trenutne zelenjave, ki jo imam na voljo, odvisni od vrste sira ki mi zadiši (trdi siri, kozji siri, skute, feta ali mocarela). Od ‘mesnih’ dodatkov prisegam na nekaj dobrih rezin suhega pršuta, pa tudi jajce na oko se občasno znajde na vrhu toplega obloženega ‘kruha’. Piko na i dajo šampinjoni, sploh sveži, rjavi (letos jih v gozdu menda še ni, tako da bo z njimi potrebno še malce počakati), vselej pa sta na pici paradižnik in velika količina suhega origana.
Današnja je sestavljena takole…
Za testo (za eno manjšo pico, primerno za eno osebo – premer pice slabih 20 cm) sem potrebovala:
* 50 g ajdove moke
* 10 g tapiokine moke
* 5 g chia semen
* pol vrečke vinskega kamna
* ščep soli
* 2 jedilni žlici jogurta
* cca. 50 ml vode
Za premaz potrebuješ:
* dve pesti kuhane (vložene) čičerike
* žličko olivnega olja
* sol, poper
* suh origano
* kapljico ali dve limoninega soka
Za nadev potrebuješ:
* nekaj rezin svežega paradižnika
* pol rumene in pol zelene bučke
* malo rumeno, zelene in rdeče papriko
* polovico rdečega feferona
* 3-4 črne olive
* malo sveže koruze (ali kupljene, vložene)
* malo rdeče čebule
* eno vrečko mocarele (100g)
* liste sveže bazilike
Testo:
Zmešaš suhe sestavine, dodaš chia semena, jogurt in malo vode in premešaš, da dobiš srednje gosto testo (a še vedno dokaj tekoče, torej ne takšno, ki ga lahko zgneteš z rokami). Pustiš počivati in pripraviš namaz.
Namaz:
Z mešalnikom do gladkega zmiksaš kuhano čičeriko z oljem in nekaj kapljic limone. Soliš in popraš ter dodaš suh origano. Premešaš in pripraviš nadev.
Nadev:
Najprej skuhaš koruzo. Jaz sem svojo dobila na bližnjem polju (beri: ukradla 😉 ).Z nožem sem odtranila nekaj zrn in jih v vreli vodi kuhala do mehkega. Narezala sem izbrano zelenjavo (bučke, papriko, čebulo, olive…) in z rokami na drobne košče natrgala mocarelo. Sveže lističe bazilike sem oprala pod tekočo vodo.
Peka pice:
Pripravljeno testo razmažeš (dobesedno) po namaščenem peki papirju. V drug pekač zložiš zelenjavo (paprike in bučke) ter jih premažeš z malo olja. Oboje pečeš približno deset minut.
Testo vzameš iz pečice, premažeš z čičerikinim namazom, obložiš s paradižnikom, polovico rahlo popečenih paprik in bučk. Nato sledi mocarela, malce rdeče čebule ter polovica kuhane koruze. Potem zopet plast bučk in paprik, mocarela, koruza in malo feferona, oliv ter tankih lističev rdeče čebule. Pa seveda še suh origano.
Vse skupaj nato pečeš še slabih deset minutk (itak je vse odvisno od temeprature v pečici, od pečice same, od debeline testa ter višine nadeva 😉 ). Pico okrasiš s svežimi lističi bazilike ter jo preliješ z nekaj kapljicami oljčnega olja.
Ja, jaz sem malce komplicirala pri nalaganju po plasteh 🙂 Lahko poenostaviš in na testo preprosto in na hitro naložiš vse, kar imaš 🙂
Kljub temu, da je takšna pica precej zdrava ter polna same zelenjave, je vseeno kar precej nasitna. Primerna pa je tako za kosilo kot za večerjo. Pri pici pa itak velja točno to, kar dobro vedo že gostinci – domišljija naj ne pozna meja!
One comment