Moja zgodba o sladoldu gre nekako takole… Izmed vseh sladic (govorim predvsem o kupljenih), se mi oči najbolj zasvetijo ob dobri temni čokoladi in seveda ob sladoledu. Ni važno kdaj, poleti, pri +30 ali pozimi, pri -10. Vseeno pa mi niti približno ni vseeno kakšen ta sladoled je.
Večini se namreč zlahka uprem. Tistim, ki pa jim težko rečem ne, so sladoledi iz ljubljanske Zvezde ter Cacaota (sploh portoroškega, ki ima občutno več izbire kot tisti v prestolnici). Letos sem bila (nekajkrat) tako v Zvezdi kot v Cacaotu. Prva me je presenetila z okusom pasijonke. Sadeža še nikoli nisem poskusila, zato sem si namenoma izbrala takšen sladoled. Verjetno je bila ključna tudi kombinacija drugih okusov, a pasijonka se je izredno leo podala k moji sladoledni kupi.
V Cacaotu sem se letos navdušila nad pistacijo. Prejšnja leta sem večinoma posegala po gozdni jagodi, malini in mešanem jagodičevju (skupaj s temno čokolado seveda 🙂 ), letos sem sadne okuse zamenjala s pistacijo.
Problem pa nastane, ko se mi sladoleda noro ‘zalušta’ doma, Zvezda in Cacao pa sta vsaj 50km oddaljena od mojega doma. Ker bi bila kepica tamkajšnega sladoleda v tem primeru zelo draga, nanj v tistem trenutku raje kar pozabim, svojo potrebo po sladkem pa nadomestim s čim drugim.
Spomnim se, da smo včasih imeli doma aparat za pripravo sladoleda. To je že zeloooo dolgo nazaj in kljub temu, da smo ga pravzaprav uporabili le nekajkrat, se, čudno, vem, dobro spominjam okusa doma pripravljene ‘zmrzline’. In sploh ni bila slaba. Aparat smo že davno vrgli proč, danes pa takšne mašinice nimamo pri hiši. Še ena šara več – bi rekla moja mami 🙂 In prav ima. Danes je na voljo že toliko različnih kuhinjskih aparatov, prostora v kuhinji pa vselej premalo. Ona (torej mami) ne more brez svojega kuhinjskega robota, ki ga uporablja predvsem za mesenje domačega kruha (ki je po zaslugi aparata resnično rahel in veliko bojši kot katerikoli kupljen, verjemi! – je pa res, da je mami prava mojstrica v peki kruha), prav tako pa ga uporablja(va) za peko slaščic. Poleg tega imamo še palčini mešalnik (nepogrešljiv za moje ljube goste kremne juhice), v kompletu katerega je še manjši strojček z rezalnikom (verjetno mišljen za začimbe, česen in čebulo, jaz pa ga uporabljam predvsem za namaze, na primer za humus). Da je predal z mašincami dodobra zapolnjen, pa se jim je pred nekaj dnevi pridružil še Nutri Bullet – aparatek za smoothije, ki sem ga dobila za rojstnodnevno darilo (nekaj mesecev prezgodaj, a to je že druga zgodba 😉 ).
Pa da se vrnem nazaj k sladoledu. Ta teden je bila v eni izmed trgovin akcija avokadov. Seveda sem jih kupila kar nekaj (5 če smo natančni 😉 ). Pol sem jih že pojedla, nekaj, še malce trših, čaka svojih 5 minut v naslednjih dneh. Ker pa navadno naenkrat uporabim le polovico krokodiljega sadeža, mi je v hladilniku ostala pol dobro zrelega avokada, ki ga je bilo nujno potrebno porabiti danes! Ker v družini edina obožujem ta sadež, sem vedela, da ga bom pač morala porabiti jaz (kot da bi mi bilo to težko). Za zajtrk je bila sladka polenta (recept kmalu), za kosilo pica, za večerjo bo rižota. Avokada nisem hotela vključila v nobeno izmed glavnih obrokov, zato sem ga porabila za sladico. Ideja o domačem sladoledu z avokadom je torej končno prišla na vrsto.
V zamrzovalniku sem že pred časom zamrznila nekaj (prezrelih) na kolesce narezanih banan, ki so danes prišle še kako prav. Recept za ta sladoled je hiter, preprost in celo zelo zdrav! Vsebuje le 5 ključnih sestavin, za pripravo pa potrebuješ pičlih 30 sekund. Ja, 30! sekund.
Za eno porcijo sladoleda potrebuješ:
* polovico manjšega, dobro zrelega avokada (ali tretjino normalno velikega)
* eno, na koščke narezano in zamrznjeno banano
* žlico medu (ali agavinega sirupa)
* velik ščep prave vanilije v prahu
* zdrobljena kakavova zrna (na primer odlične znamke SunFood, iz spletne trgovine Biolandija)
V mešalnik (z rezilom) vržeš na večje kose narezano polovico avokada, žlico medu, vanilijo in zamrznjeno banano. Miksaš približno pol minute. Z žlico vmešaš še pest zdrobljenih kakavovih zrn in preložiš v skodelico. Ponudiš (oziroma poješ) takoj 🙂
Naj te barva sladoleda ne zavede. Okus avokada se pravzaprav sploh ne čuti, zato si takšno enostavno poletno sladico lahko pripraviš tudi ti, ki avokada sicer ne maraš. Za boljši občutek ali bolj čokoladni okus, lahko vsem skupaj dodaš še žlico kakava, jaz sem namenoma želela zeleno obarvano kepico s koščki kontrastnega rjavega kakava.
In najboljše od vsega? Čeprav zunaj dežuje in je bilo tole fotkanje zelo ekspresno (saj na balkonu nimamo strehe), končno lahko uporabila desko, ki sem jo ravno za namen bolj ‘svežih’ in slik, prebarvala z nekaj bele barve 🙂
Sladoled si po mojem mnenju zasluži petico. Komaj čakam, da v naslednjih dneh ustvarim nove okuse. Moja domišljija že deluje in kmalu se bom sladkala s kepicami vijolične, rožnate in oranžne barve. Jami! 🙂
5 comments