Nekateri narodi jedo solato kot predjed. Sama jo jem poleg glavne jedi in mislim, da to dela večina Slovencev. Seveda če gre za tipično, zeleno solato, seveda z različnimi sezonskimi dodatki. Ni pa nujno, da je solata v osnovi listnata. Včasih paše tudi malce drugačna, bolj zanimiva, predvsem pa drugačnega okusa. Sploh pozimi, ko kupljene zelene solate nimajo takšnega okusa kot tiste, z domačega vrta. In takšna, kot je bila moja današnja, je nadvse primerna za predjed, saj je dokaj specifičnega okusa, ki bi poleg glavne jedi morda lahko celo prevladal.
Zato ti predlagam, da tu pa tam, takole, za predjed pred kosilom, poskusiš s čim novim. In ni ti treba narediti cele sklede solate, že zato, če ti okusi morda ne bodo všeč. Kot na primer jaz, ki sem tokrat naredila manjši krožnik. Za ‘probo’. In iz sestavin, ki so trenutno najokusnejše.
Kot na primer pomaranče, ki so v tem času zares sočne. Takšne imam najraje. Veliko raje kot njihove manjše sorodnice – mandarine. Res, da so te veliko lažje za lupljene, a tista prava, sočna pomaranča je po mojem okusu vsekakor zmagovalka.
Razlog za tole solato, pa se je pravzaprav skrival še nekje drugje. Zanimal me je okus rdeče kvinoje, ki je do zdaj še nisem poskusila. In nedolgo nazaj sem zasledila tale recept, in ker ne vsebuje nobenih drugih posebnih sestavin, sem se odločila, da ga preizkusim.
Kvinojo imam sicer zelo rada, vendar sem zadnja leta kupovala le belo. Mislim, da drugačne sploh ni bilo. Iz nje pogosto delam zelenjavne jedi, včasih jo kombiniram z mesom, ribami, celo gobami. Ne dolgo nazaj sem iz nje pripravljala majhne polpetke. Odlična je kot zakuha v juhah, sploh kremnih, prav tako pa se odlično obnese tudi v sladkih jedeh. Na primer v kombinaciji z jabolki, skuto in lešniki, ali pa vmešana v vročo, začinjeno čežano. Okusna je tudi v mleku (po želji rastlinskem), skupaj s sadjem in oreščki. Možnosti za njeno uporabo so res velike.
V eni izmed velikih ekoloških trgovin sem že pred časom opazila rdečo kvinojo. Ter celo črno! Odločila sem se, da najprej preizkusim rdečo in ker jo imam že nekaj časa doma, je bil že čas, da pride na vrsto.
Skuhala sem jo po navodilu, vmes pa obrezala lupino pomaranče, le-to pa narezala na rezine. Prav tako sem narezala koromač, na tanke trakove.
Na krožnik sem naložila kuhano kvinojo, čeznjo položila sočno pomarančo ter koromač (pozneje sem ugotovila, da sem ga narezala predebelo, tako da priporočam, da si vzameš čas in gomolj narežeš kar se da tenko). Vse skupaj sem prelila z nekaj kapljicami olivnega olja ter potresla z nasekljanim zelenjem koromača. Nisem bila prepričana ali naj solato solim ali ne. Konec koncev je to bolj sladka, kot slana predjed. Kisa nisem dodajala, saj ne bi pasal zraven. Sočnost in rahlo kislino je prispevala že pomaranča. Polovico solate sem torej pojedla brez dodatka soli, nato sem jo solila. Da sem videla razliko. Oboje je bilo okusno, drugače, a okusno.
Pa kvinoja? Zdi se mi, da ima malo več okusa kot bela. Bela je sicer super, a sama po sebi ne premore kaj dosti okusa. Ravno zato pa se dobro znajde v zelo raznolikih receptih, saj vase poskrla vse preostale okuse. Rdeča, na drugi strani, pa ima malce oreščkast okus. Poleg tega se ne razkuha tako kot bela – ostane bolj čvrsta. Mislim tudi, da je malce manjša od bele, ali pa gre zgolj za naključje. Zaenkrat se še nekoliko bolj nagibam k beli. Morda sem jo bolj navajena. Naslednjič ju bom poskusila združiti. Mislim, da bi to znalo biti tisto pravo. Malo hrustljavosti v sicer nežnih semenih (mimogrede, kvinoja je seme, ne žito 😉 ) Jo pa, kvinojo namreč, v zbirki receptov vedno kategoriziram kar med žita…