Riž imam vse raje. Pa ne samo riž, kot celo zrnje, pač pa tudi riževo moko (predvsem za slane pite in sladke palačinke) ter riževe testenine, celo riževo mleko. Včasih kuham z belim rižem, včasih z rjavim. Na vsake toliko časa si priviščim mešanico rjavega z divjim rižem ali pa belega z rdečim. Ljubi so mi vsi – vsak po svoje.
Zagotovo najbolj znana jed iz riža (poleg mlečnega riža) je rižota. Rižota je lahko zelo maslena (za takšno uporabim bel riž), lahko pa tudi ni. Tudi takšna je okusna, sploh če jo na koncu fino zapečeš, da dno kar malce zahrusta. V rižoto lahko ‘vržeš’ praktično karkoli. Tako je vedno drugačna in, če je pripravljena z dobrimi sestavinami, vedno okusna. V moji rižoti se največkrat znajde piščančje meso, od morskih sadežev pa gamberi (repki kozic). Včasih ji dodam le obilico okusnega sira (npr. kozjega), včasih vmešam jajce. Ali pa jo, tako kot danes obogatim z maslom.
Včasih sem (no, to pravzaprav še vedno počnem), v rižoto vmešala ogromno različne zelenjave, saj sem preprosto nora nanjo. Uporabila sem vse, kar sem našla. Od tipičnega graha in korenja do brokolija, paprike, koromača, bučk, celo redkvic in stročjega fižola. Vsaj v poletnem času so moje rižote navadno res polne sveže zelenjave, družbo pa ji dela velik šopek svežih zelišč.
Danes mi je zopet zadišala riževa jed (kljub temu, da sem ravno včeraj jedla riževe špagete 😉 ). Tokrat rižota. In čeprav sem imela na voljo precej različne zelenjave, sem se odločila da bo današnja rižota bolj ‘simple’. Kar pa zagotovo ne pomeni, da se je število sestavin poznalo na njenem okusu.
Za krožnik rižote sem potrebovala:
* rjavi jasminov riž (približno 80 gramov)
* en manjši por
* koromač
* pest sveže oluščenega graha
* vejico peteršilja
* dve žlici masla
* dve žlici olivnega olja
* malo belega vina
* sol in poper
Najprej sem narezala por in koromač ter ju na srednji temperaturi, na mešanici masla in olivnega olja pražila približno 7, 8 minut, oz. skoraj do mehkega. Vmes sem ju solila, da sta se lažje spustila. Praženje pora na nizki temeperaturi mu pomaga, da postane izjemno sladek in okusen. V ponev sem nato dodala riž ter med vse skupaj mešala nekaj minut, da se je riž navzel oksua masla in olja ter rahlo posteklenel. Nato sem prilila malo belega vina (pač tistega, ki sem ga našla odprtega – sicer pa velja pravilo, da le vino, ki bi ga z veseljem pil, je dovolj dobro tudi za kuhanje). Ker sama alkohola ne pijem, pač ne vem dosti o kvaliteti vina, tako da pri izbiri vina nisem komplicirala. Zopet sem nekaj minut mešala, toliko, da je alkohol izparel. Nato sem riž počasi dolivala z vrelo vodo, večkrat premešala ter počasi kuhala, dokler ni bil kuhan. Le kakšno minuto ali dve pred koncem, sem v rižoto vmešala svež grah, nastrgano limonino lupico in malce soli. Ko je rižu povrela vsa tekočina, sem vanj vmešala še konkretno žlico masla.
Rižota je iz ponve romala na krožnik, kjer sem jo potresla z malce sveže nasekljanega peteršilja, dodala še malo limonine lupinice ter nekaj kapljic olivnega olja. Začinila sem še z malce popra (res malo, samo za okus). Na tem mestu bi seveda lahko dodala še malce naribanega parmezana, a želela sem ostati zgolj pri sestavinah, ki sem si jih izbrala.
Manj je včasih več. Tokrat je to držalo kot pribito. Le nekaj sestavin in okusno kosilo je bilo pripravljeno. Za vse skupaj nisem potrebovala več kot pol ure. In naj te nikar ne skrbi – čeprav je v rižoti precej pora, po njej zagotovo ne boš imel(a) neprijetnega okusa (kot se rado zgodi pri čebuli).
S ponosom lahko povem, da je večina sestavin naravnost z domačega vrta. Domač je por, pa grah (joj, kako rada luščim svež grah!), domač je koromač (zato tudi izgleda nekoliko drugače od kupljenih 😉 ). Peteršilj seveda tudi. Olivno olje je tudi domače (a seveda ne naše, temveč neko primorsko). Vse drugo je kupljeno.
Čeprav tu pa tam rada jem tudi zunaj, pa komaj čakam, da grem zopet za štedilnik 🙂 Potem pa… da uživam v tistem, kar sem pripravila. Danes zagotovo sem!