Pira z rozinami, mandlji in medenimi orehi

Pred leti, ko sem v svoj jedilnik začela dodajati živila, ki jih doma sicer nismo uporabljali, je bila pira pogosto na meniju. Bodisi kot rižota (‘pirota’ 😉 ) bodisi kot priloga, pozneje tudi kot del zajtrka. Ker rada spoznavam nove okuse, sem nato poskusila še z drugimi, meni prej neznaimi živili. Predvsem takšnimi, za katere vem, da v sebi nosijo veliko dobrega. Z ‘dobrim’ mislim na: a) so zdrava b) so okusna c) so lahka za pripravo in d) jih lahko uporabiš na več različnih načinov. Priljubile so se mi predvsem tri. Dve povsem domači, slovenski – ajdova in prosena kaša, ter ena, za nekatere še vedno malce eksotična – kvinoja. In nekako sem na piro kar malce pozabila.

Potem pa sem približno mesec nazaj kupila pirino moko. Zaželela sem si pirinega kruha, saj zadnje časa večinoma jem le ajdovega. Še vedno mi je super, kljub temu, da ni tako rahel kot običajni, beli kruh. A me to ne moti – še več, všeč mi je. Je veliko bolj nasiten in polnega okusa. Pirin kruh je od belega še vedno nekoliko gostejši, v primerjavi z ajdovim pa precej bolj rahel. In seveda, še preden sem se lotila peke kruha, sem si spekla nekaj palačink. Za ‘probo’ 😉

Pirininega zrnja pa nisem kupovala. Nekaj sem ga namreč našla še v omarici. Kdo ve, koliko časa že stoji tam? Glede na to, da pire že nekaj časa nisem jedla (in prepričana sem, da domači niso njeni odjemalci), sklepam da že dolgo. Zato sem se odločila, da si jo pripravim naslednji dan. In to kar za zajtrk.

Vedno že vnaprej premišljujem o stvareh. Priznam, nisem preveč spontana, rada delam načrte, plane. Pa četudi se jih potem ne držim povsem 🙂 In tako sem , namesto štetja ovc, pred spanjem premišljevala kako si bom piro pripravila. Moje planiranje mi je na pol oproščeno, če povem, da zjutraj res nisem imela časa, da bi se pretirano izmišljevala. Kajne? 😉

Pa sem v mislih preletela hladilnik, nato še shrambo. In ugotovila, da praktično nimam veliko možnosti (in medtem na drug seznam- seznam nakupov, dodala nekaj nujnih stvari za okrepitev shrambe 😉 ).

Piro bom skuhala kar v vodi, ne v mleku. Osnoven okus žitarice naj ostane tak, kakršen je po naravi. Pa potem? Vedela sem, da rozine zagotovo imam. Tudi te zadnje časa zanemarjam, jih pa tu pa tam srečujem. Medtem, ko brskam za drugim suhim sadjem, ki mi bolj diši. Na primer brusnicami in dateljni. Kaj še? Aha, mislim, da je v skledi še nekaj jabolk, torej mogoče uporabim enega izmed njih? Ali pa mandarino. Če je še kakšna. Hmmm… Bila sem preveč lena, da bi vstala iz postelje in preverila. Bom pa malce spontana – hihi 🙂 Za popoln zajtrk po mojem okusu potrebujem še vsaj dve stvari: nekaj kremnega (jogurt bo, itak!) ter nekaj hrustljavega. Mogoče lešniki? Ne, če je od decembrske peke ostalo še kaj orehov, bom enkrat za spremebno uporabila njih.

In potem sem zaspala 🙂

Kako fino, da se mi zjutraj ni bilo potrebno ubadati s tem, kaj bom jedla 🙂 Če bi se to zgodilo, bi zagotovo namazala nekaj na kruh in zgodba bi bila zaključena. A zimska jutra so primerna za bolj krepčilne in sladke zajtrke.

Za jutranjo skledo pire sem potrebovala:

* 50 g pirine kaše

* eno mandarino (torej sem jo le našla 😉 )

* večjo pest rozin

* orehe

* med

* ščep cimeta

* žlico jogurta (tokrat sojinega, saj je bil edini, ki sem ga imela doma)

Najprej sem pripravila orehe. Zmešala sem jih z žlico medu ter razporedila po peki papirju. Pekla sem jih na 200 stopinjah, približno 15 minut.

Medtem sem skuhala piro, olupila mandarino in namočila rozine. Ko se je pira skuhala in tako kot orehi, malce ohladila, sem vse skupaj združila v en krasen, nekoliko drugačen jutranji obrok.

Rozine, surove nasekljane orehe in krhlje mandraine sem zmešala s piro in naložila v skledico. Na piro sem naložila žlico jogurta ter vse skupaj okrasila z toplimi medenimi orehi. Še ščepec cimeta za piko na i.

Piro bi res lahko večkrat uporabljala. Morda v prihodnje, kdo ve. Pa tudi če je ne bi imela, bi takšen zajtrk z lahkoto zamenjalo katero drugo žito. Pravzaprav skoraj katerokoli! Proso, ajda, celo riž ali ječmen. Nikar ne vztraj samo pri enoličnih in povsem predvidljivih uporabah posameznih žit. Kdo pravi, da jih ne smeš uporabljati s tistimi živili in v takšnih kombinacijah kot sam-a misliš, da bi ti bilo všeč? Konec koncev, še tako stare (klasične) recepte si je nekdo preprosto izmislil. Zato: kreiraj in uživaj!