Juha iz rdeče pese je nastala zgolj iz otrebe po toplem obroku. Takšnem, ‘na žlico’. Zadnji dnevi so res nekoliko turobni. Dež, dež in še enkrat dež. A ta me pravzaprav čisto nič ne moti 🙂 Uživam v zvoku dežnih kapelj, ki padajo na strešno okno. Sploh zvečer, ko nastopi tišina. Zvok dežja me pomirja, mislim in verjamem, da ob njem tudi lažje zaspim (in bolje spim 😉 ). Seveda če pada nežno. Nalivi, grmenje, toča – to je že povsem druga zgodba 😉
V takšnih dneh res prija kakšna dobra, gosta, kremna juhica. Z enim klikom si lahko ogledaš nekaj mojih zadnjih:
* cvetačna juha s proseno kašo
* bučna juha z lečo in ingverjem
* bučna juha s krompirjem in čičeriko
A ker danes žal nisem imela nobene sestavine, s katero bi si lahko pripravila kakšno izmed zgoraj naštetih jedi (razen krompirja 😉 ), sem se morala znajti drugače.
Krompir je vedno pri hiši. Prav tako čebula in česen. Krompirjeva juha je že sama po sebi sicer povsem odlična, a jaz sem si zaželela juhe, nekoliko drugačnega okusa. V hladilniku sem našla dve rdeči pesi, ki sta bili že nekoliko, no… ubogi 🙂 Za juho pa še nadvse primerni. Točnega recepta ti ne morem napisati, saj, kot veš, večinoma kuham po občutku. Lahko pa povem, iz česa vse tale juha je 🙂
Za osnovo sem na maščobi prepražila malo čebulice in pora, ju solila ter dodala ščep suhega timijana. Nato sem v lonec vrgla dva manjša krompirja, narezana na tanjše kolobarje. Premešala ter dodala še na manjše kocke narezani in olupljeni rdeči pesi (prav tako dve). Zelenjavo sem prelila z vročo jušno osnovo, dodala še strok nasekljanega česna in kuhala do mehkega. S količino tekočine nisem pretiravala, ker nisem želela, da bi bila juha vodena. Pravzaprav sem želela nekaj med pirejem, otroško kašico in juho. Če ti to kaj več pove 😉
Ko je bila zelenjava povsem zmehčana, sem jo s paličnim mešalnikom pretlačila v homogeno zmes. Dodala sem še konkreten ščep soli (tako krompir kot pesa sta precej sladka, tako da malce več soli tukaj pač mora biti). Juho sem prelila z nekaj kisle smetane ter potresla s svežim peteršiljem in pistacijo. Belo zeleni dodatki na tako intenzivni rdeči barvi res naredijo svoje, se ti ne zdi? 😉
Juha je bila dobra, a še vedno premalo začinjena 🙂 Zato sem ji dodala še nekaj mletega popra, suh timijan, pa še nekaj kapljic olivnega olja, na katerega sem prej čisto pozabila (le kako se mi je to lahko zgodilo? 😉 )
In ja, bila je prav fino gosta. Ravno takšna, kot sem želela (no ja, priznam, kakšna kapljica tekočine več, ji ne bi škodila 😉 )
