Golaža nisem jedla že, uf… kar nekaj let. Mislim, da sem ga še največ pojedla na kakšnih šolskih kosilih (v osnovni šoli!), pa kasneje tudi kdaj doma, saj ga je tudi mami kuhala. Govejega, seveda. Zadnja leta ga nisem jedla. A ker sem pred kratkim dobila (hvala, teta!) nekaj zamrznjenega srninega mesa, že narezanega na kocke (za bodoči golaž) sem se odločila, da ga poizkusim pripraviti. Torej prvič sem kuhala golaž, kakršnegakoli. In če ga že kuham, naj bo divjačinski, takšen je najboljši 🙂
Če bi zdaj želela napisati točen recept, bi zagotovo pol stvari pozabila, saj, tako kot vedno, delam po občutku in z sestavinami ter začimbami, ki jih imam rada. Pa bom vseeno poskusila.
Postopek:
Meso sem za par uric namočila v vodo in mu dodala malo limoninega soka (sem prebrala, da bo tako meso še mehkejše).Začela sem s praženjem čebule. Drugače pri golažu ne gre. Približno 100 g čebule sem drobno nasekljala (no, jaz ne, multipraktik paJ) in jo počasi dušila na kar precej maščobe (se mi je zdelo, da gre k srni še najbolje ghee, torej je bil ghee). Čebulo sem solila, ko se je že nekaj časa pražila sem dodala malo narezanega korenčka in zelene. Res malo, samo za okus. Medtem sem v suhi ponvi prepražila kumino in malo koriandrovih semen, da sta začimbi spustili svojo aromo in okus, nato ju nekoliko strla v terilniku ter dodala čebuli. Dodala sem še lovor, brinove jagode, nekaj zrn celega popra, žlico kurkume, malo kajenskega popra ter malo mlete paprike. Ko se je vse skupaj nekaj časa pražilo in so se okusi prepojili, čebula pa ustrezno razpustila (posteklenela), sem dodala na kocke narezano meso, pa vejico rožmarina, timijana in dva suha žajblova lista. Uporabila sem približno 200g mesa. Čez meso sem prelila dobro zrel svež paradižnik, ki sem mu prej ostranila kožo, ga grobo narezala in spasirala s paličnim mešalnikom. Nato sem pustila, da se je meso kar nekaj časa dušilo v sokovih zelenjave, začimb in zelišč.
Med kuhanjem sem postopoma dodajala vročo vodo, a le toliko, da je bilo vse skupaj ves čas prekrito s tekočino. Ne maram redkih juh, obar, enolončnic. Jedi na žlico morajo biti goste, polne dobrot. Med kuhanjem sem v lonec mimogrede vrgla še vejico svežega majarona. Zakaj pa ne? Malce pred koncem kuhanja sem golažu privoščila še deci rdečega vina in vse skupaj še malo solila.
Od začetka praženja čebule do konca priprave je trajalo približno dve uri. Čeprav me je strašno zanimalo kako mi bo moj prvi golaž všeč, pa sem ga ohladila in spravila v hladilnik. Skuhala sem ga namreč za naslednji dan, ko ne bo časa. Itak pa pravijo, da je naslednji dan, ko se ponovno pregreje, vsaka takšna jed še boljša.
Da poročam še o okusu. Božanski. Res! Srnino meso je bilo tako mehko, da se je stopilo v ustih. Golaž je bil prijetno začinjen, mislim, da takšen pač mora biti. S karakterjem.
Pa priloga? Jah, sem se odločala. Kuhan krompir? Testenine? Polenta? Ne. Po mojem mnenju se zraven najbolj prileže kruh. Da z njim na koncu lahko fino ‘počistiš’ še ves krožnik 😉