Pečena buča s kvinojinim nadevom z brusnicami, jabolki, hrustljavimi bučnicami in feto

Nikoli nisem hodila ven da bi žurala do jutra. Preprosto zato, ker mi nikoli ni bilo do tega. Zato tudi nisem bila ena tistih, ki so večino študentskih dni preživeli v lokalih, pivnicah in na koncertih, se zjutraj zbujali z neznosnim glavobolom in nato popili hektolitre kave, da so prišli vsaj toliko k sebi, da so lahko preživeli dan. Tudi danes, 10 let po končani fakulteti, ob večerih še vedno najraje ostajam doma. Sem zato dolgočasna? Morda bi kdo rekel da. A večeri so moji in jih ne dam za nič na svetu. To je edini dan v dnevu ko se resnično sprostim (oziroma se vsaj trudim da se). Je čas, ko se po celodnevnem letanju naokoli udobno zleknem pred televizor in v miru pogledam dober film.

Toliko raje, sploh pa pozimi, se družim nekje na toplem, pa četudi v moji skromni kuhinjici. Poleg prijetnega klepeta ob skodelici vročega čaja in kakšnem prigrizku, pa mi nikakor ni dolgčas tudi kadar sem sama. Takrat še najraje kaj skuham, sam me kuhanje že od nekdaj sprošča. Morda je ravno zato moja vrsta zabave tudi odkrivanje novih, prijetnih bistrojev z okusno in polnovredno (ter hkrati cenovno ugodno) ponudbo ter kavarn, kjer ponujajo dobro kavo in okusen naraven sladoled Vsem pa mora biti skupno eno – prijeten abmient. Atmosfera v lokalih se mi zdi precej pomembna. Lahko me sprosti ali pa povsem znervira. Poleti imam najraje sončne terase nekje na obrobju mest, z velikimi senčniki in udobnimi stoli, skorajda ležalniki. Pozimi prijetno tople prostore, s pridušeno svetlobo, nežno akustično glasbo in intimnimi kotički, kjer se lahko sprostim in v miru zaklepetam. In klepetam precej rada 🙂 Imam to ‘srečo’ da dokaj hitro začutim komu lahko zaupam. In s tistimi, s katerimi se ujamem, se z veseljem družim in uživam v prijetnem klepetu.

Tako sva pred časom z eno izmed prijateljic govorili o vsem mogočem (tako kot vedno). Deliva in veseliva se vseh prijetnih trenutkov ter si, tako kot verjetno tudi večina, včasih tudi malce ‘pojamrava’. Težave in problemi, ki jih imamo se nam vedno zdijo najbolj grozne. Vse dokler ne pride kaj drugega, hujšega, in se, na žalost šele takrat zavemo zaradi kakšnih banalnih stvari smo se včasih sekirali in s čim smo se obremenjevali. Trenutno sva obe v malce neprijetnem obdobju, a na srečo se na ta račun znava tudi pošaliti oziroma druga drugo opomniti, da sva pravzaprav lahko hvaležni za mnogo drugih stvari, ki jih marsikdo nima. Pa četudi so te na videz in nekomu povsem samoumevne.

Ja, večina ljudi se veliko raje pritožuje nad svojo situacijo, zato je hvaležnost nekaj, na čemer moramo graditi vsi. Hvaležnost zdravi. In je ena najboljših stvari, ki jih lahko vneseš v svoj vsakdan. Vsak dan se pred spanjem zahvali za stvari, ki so se ti zgodile čez dan, pa četudi gre za ‘nepomembne’ malenkosti. Zjutraj, takoj ko odpreš oči, se zahvali za vse kar imaš. Po nekaj dneh ti bo to hitro prišlo v navado in verjemi, da boš zaradi tega takoj nekoliko boljše volje. Ko začneš premišljevati o tem kar imaš, namesto da se osredotočaš na tisto česar nimaš, namreč hitro ugotoviš, da si pravzaprav lahko zelo srečen.

Z leti smo prevzeli številne praznike in običaje. 1. november skorajda ni več tako pomemben dan, kot noč prej. Trgovine so že vsaj mesec dni polne dekoracij, mask in sladkarij, poveznih z nočjo čarovnic. Halloween se je pri nas že dodobra usidral, zlasti med otroki (vem, ker delam v OŠ 😉 ). Tudi najstniki, študenti in odrasli niso nič boljši – noč čarovnic je le še en razlog za dober žur.

To pa ni edini praznik, ki smo ga posvojili in čeprav so mi eni všeč bolj kot drugi mi je najbolj žal, da ne praznujemo praznika, ki bi ga po mojem mnenju mogli umestiti v koledar po vsem svetu. Zahvalni dan je dan, ko se za družine zberejo za veliko, z doma pripravljeno hrano obloženo mizo in ko, če gre verjeti filmom, glasno povedo, za kaj so hvaležni. Vem, zgolj en dan v letu ni dovolj. Hvaležni moramo biti ves čas. A po drugi strani – tudi na ljudi, ki jih ni več med nami se moramo spomniti večkrat, ne le na prvi dan novembra. Nesebičen spomin nanje so v zadnjem času mnogi zamenjali s tekmovanjem s cvetličnimi aranžmaji in nepotrebnimi svečami.

Zahvalni dan pa je tudi razlog za nove okusne recepte. Tudi brez praznika smo lahko hvaležni in tudi brez praznika lahko dobro jemo. In na oboje nam ni treba čakati ravno na določen dan. Dobra hrana je nekaj, kar naj bo na mizi vsak dan, hvaležnost pa nekaj, kar ves čas nosimo v srcih.

Spodnji recept je preprost in ne zahteva dolgega stanja za štedilnikom (kot tuje gospodinje na zahvalni dan pogosto počno). Je okusen in barvit. Hranljiv, zanimiv, predvsem pa sezonski. Pri večini ameriških držin je ta večer v ospredju fino zapečena pečenka ali v pečici pripravljen piščanec (oziroma puran), moj recept je tokrat veganski. Lahko postane glavna jed, če pa brez mesa pri tebi pač ne gre, nič hudega. Polnjena jesenska buča je namreč odlična in malce drugačna priloga, ki ne vsebuje glutena, ravno zaradi posebnega sirčka pa tudi laktoze ne.

Sestavine:

  • tri manjše buče želodovke (ali katere druge zimske buče)
  • avokadovo (ali oljčno) olje
  • sol

Za nadev…

  • avokadovo (ali oljčno) olje
  • 1 manjša rdeča čebulica
  • 1 strok česna
  • 2 stebla stebelne zelene
  • 1 manjše sočno jabolko
  • 85 g pisane kvinoje (teža surove kvinoje)
  • 25 g suhih brusnic
  • 20 g bučnih semen
  • sol in sveže mlet črni poper
  • 45 g feta sira (ali veganskega nadomestka – beri spodaj)
  • nekaj vejic svežega peteršilja

Nadev lahko prilagodiš svojemu okusu. Ne le s količino česna, čebule, soli in popra pač pa tudi z vsemi ostalimi sestavinami. Če želiš namesto bučnih semen lahko uporabiš rahlo pražene ter grobo sesekljane orehe.

Postopek:

Pečico segrej na 200 stopinj. Bučo preži na pol, z žlico odstrani semena in membrano, ki jih obdaja. Polovice položi na pekač obložen s peki papirjem tako, da bodo odprtine gledale navzgor. Pokapljaj z oljem ter potresi s soljo. Peci približno 40 minut (odvisno od vrste in velikosti buče), oziroma dokler se meso buče ne zmehča.

Medtem pripravi nadev. Kvinojo dobro speri pod tekočo vodo, nato jo skuhaj v količini vode, zapisane na navodilih z embalaže. Ko je kuhana, naj malce počiva, da popije odvečno tekočino (če jo vseeno ostane preveč večino odlij). Pusti da kvinoja počiva.

Tačas drobno nasekljaj peteršilj ter na majhne kocke nareži jabolko, stebla zelene ter čebulico. V suhi ponvi pa na nnizki temperaturi popraži bučna semena, da zadišijo in postanejo hrustljava. Pretresi jih v skledico. V ponev kani olje, dodaj zeleno in čebulo ter ju med stalnim mešanjem nežno praži dobrih 5 minut. Nato dodaj jabolko in kuhaj še par minut, oziroma dokler se jabolko nekoliko ne zmehča, a še vedno obdrži obliko. Dodaj drobno sesekljan ali fino nariban česen, premešaj in kuhaj še pol minutke.

Ohlajeno kvinojo z vilico razrahljaj, nato jo pretresi v ponev. Dodaj še brusnice, bučnice in večino peteršilja. Začini s soljo in poprom. Premešaj in sestavine na nizki temperaturi nekoliko pregrej. Ugasni štedilnik ter v nadev vmešaj med prsti razdrobljen sirček. Poskusi in začinjenost prilagodi okusu.

Pečeno bučo nadevaj s pripravljeno kvinojo. Okrasi s preostankom svežega peteršilja, če želiš pa vse skupaj lahko potreseš s še nekaj sira ali hrustljavimi semeni.

Glede na to kako majhna je buča (ali več njih), se zna zgoditi, da bo nekaj nadeva ostalo. Nič hudega. Ostanek hrani v hladilniku, kvinojo pa pozneje lahko poješ rahlo pregreto ali pa povsem hladno.

Nekaj novega na mojem blogu! Tokrat sem prvič uporabila sir, ki, pravzaprav ni sir 😉 Vegansko različico sem kupila v simpatični trgovinici z zdravo prehrano Mama Terra v centru Kamnika. Imajo ogromno ponudbo Violife izdelkov – od ‘sirnih’ namazov in rezin do veganske mocarele, parmezana in celo feta sira.

Veganski siri sicer niso neka novost, a zanje se nikoli nisem odločila ker sem na prodajnih policah opažala predvsem takšne na osnovi soje ali pa z številnimi, nenavadnimi dodatki. No, pa tudi zato, ker jim nisem posvečala veliko pozornosti. Medtem, ko mleka nikoli nisem pila, pa imam jogurte in sire rada. Navadno kozje, saj ostalih ne prenašam ravno najbolje. A ker vem, da pretiravanje z mlečnimi izdelki vseeno ni ravno najboljše zame, sem tokrat ubrala drugačno pot. V receptu seveda brez problema lahko uporabiš klasično feto, če pa želiš poskusiti nekaj novega ali pa si vegan/ka, uporabi omenjeno alternativo, veganski feta sir iz kokosovega in oljčnega olja, brez soje, oreščkov, palmovega olja ter brez kakršnihkoli škodljivih dodatkov. Še informacija za ‘nevegane’ – tudi rastlinska feta je odlična! 😉

Okusna jabolka in sezonsko zelenjavo pa še vedno najraje kupim na ekološki kmetiji Avšič, kjer so znani predvsem po bučah. Imajo ogromno različnih vrst in tokrat sem izbrala simpatične manjše buče, imenovane želodovke. Prej jih nisem poznala, sem pa na njihovo ime pogosto naletela pri tujih receptih. Acorn squash so buče, ki jih čez mejo radi in veliko uporablajajo, tudi kot del teh posebnih družinskih večerij. Pri nas so malo manj znane, sem pa videla, da jih mnogi uporabijo kot simpatično jesensko dekoracijo. Z nadevom pa pravzaprav lahko napolniš tudi katero drugo vrsto buče, na primer maslenko ali hokaido bučo.

Dodaj odgovor