Brezmesna pastirjeva pita

Pozdravljena jesen! Res – če bo tako lepa, kot so bili pretekli dnevi, potem je to zagotovo moj najljubši letni čas in le želim si lahko, da traja čim dlje. Temperature se še vedno držijo dokaj visoko – in verjemi, bila bi prva, ki bi bi čutila ohladitev, saj me večji del leta zebe. In kljub nekaj kapljicami dežja in kakšnemu oblaku tu pa tam, je bilo zadnje dni res lepo.

Sonce je s svojimi žarki in prijetno svetlobo obsijalo pisano jesensko drevje – in eno najlepših dreves stoji ravno pred oknom, kjer preživivljam svoje dopoldneve. Naravnost čudovito je. Lepo oblikovana krošnja z listi vseh barv, ki si, kot bi jih nekdo naslikal, sledijo v barvnem zaporedju- čisto spodaj je nekaj svetlo zelenih, sledijo rumeni, ti prehajajo v oranžne, vrh drevesa pa je odet v živahno rdeče odtenke. Noro lepo je! Sploh kadar sije sonce, barve kar zažarijo in pogled nanje mi takoj polepša dan (in službeni čas). Iz srca hvaležna, pa čeprav gre za takšno malenkost – ki pa je zame več kot le to.

Za razliko od poletja, ko je domač vrtiček poln raznoraznega rastja in seveda dobrot, ki jih pridno pobiram dan za dnem, pa je pogled nanj v tem času malce bolj žalosten. Na njem ni skoraj ničesar več. Ostalo je le še nekaj zelišč to pa je tudi vse. Zato je jesen čas, ko kar nekaj cekinčkov namenim nakupu sveže zelenjave. Res bi lahko kupovala najcenejšo, a ker vem, da je domača, še posebno pa ekološka zelenjava veliko okusnejša, seveda pa tudi bolj zdrava, saj je za razliko od tiste, ki na prodajnih policah supermarketov stoji več dni (še pred tem pa prepotuje pol sveta) v njej občutno več hranilnih snovi. Seveda kupujem tudi v trgovini, če se da pa vsakj ekološke vrtnine, ki naj ne bi bile polne škropiv. Vsaj upam, da je tako.

Še raje pa po zelenjavo oddidem na tržnico in kupim slovenske pridelke. Tudi če jih tu pa tam malce poškropijo, so zagotovo boljša izbira od uvožene. Najboljša izbira pa je seveda domača, slovenska, ekološka zelenjava. To kupujem v Ljubljani, na kmetiji Avšič. Imajo svojo trgovinico in ponudba tam je vedno sveža in sezonska. Jeseni na njihovih policah zagotovo ne manjka buč, pa tudi krompir je vedno na voljo. Poleg običajnega pridelujejo tudi sladki krompir, ki je ena mojih najljubših gomoljnic. Najrajši imam pečenega v pečici, in čeprav me je mikalo da svoj nakup tudi tokrat razporedim po pekaču, sem sladki krompir za spremembo skuhala. Skupaj z navadnim krompirjem sem namreč pripravila pire, ki je prekril mešanico sveže zelenjave (prav tako Avšičeve), okusnih suhih paradižnikov (obvezno znamke Dennree, ki jih kupim jih v Kalčku in so daleč najboljši), leče, čičerike in gobic, ki sem jih začinila z malce rdečega viina in nekaj kapljicami ekološkega balzamičnega kisa (tudi ta je iz Kalčka).

Vseeno pa sem nekaj malenkosti še našla na mojem vrtičku – rožmarin, timijan, malce svežega peteršilja, pa tudi česen in čebula sta domača – pobrala sem jih že pred časom, sedaj pa na svojih pet minut v kuhinji pridno čakata v kleti.

Vse skupaj sem združial v eno samo jed. Ta je lahko prilaga ali pa jo s skledo temnolistnate zelenjave ponudiš kot glavno.

Sestavine:

  • 300 g krompirja
  • 300 g sladkega krompirja
  • sol in sveže mlet črni poper
  • 20 g masla (ali ekološke margarine)
  • 1 manjša čebula
  • 2 stroka česna
  • 1 srednje veliko korenje
  • 1 steblno stebelne zelene
  • 1/2 JŽ koriandrovih semen (ali čž mletega koriandra)
  • olivno olje
  • nekaj vejic svežega timijana
  • 175 g rjavih šampinjonov
  • 6 polovic suhega paradižnika
  • 1 JŽ balzamičnega kisa
  • 20 ml rdečega vna
  • 50 ml zelenjavne osnove
  • 200 g vložene zelene leče
  • 200 g vložene čičerike
  • 1 JŽ nasekljanega svežega peteršilja
  • 1 čž nasekljanega svežega rožmarina
  • nekaj sveže naribane limonine lupinice
  • 15 g pirinih (ali polnozrnatih) drobtin (po potrebi pa brezglutenskih)

Postopek:

Krompir olupi, razreži na cca. 2 cm koščke in skuhaj v soparniku (ali v res minimalni količine vode). Ko se zmehča, krompir pretresi v skledo, dodaj sol, poper in maslo ter s tlačilko pretlači v pire. Poskusi, pokrij in postavi na stran.

Pečico ogrej na 200 stopinj Celzija.

Olupi in tako nareži čebulico. Na manjše koščke narezi korenje, stebelno zeleno in sesekljaj 3/4 česna. Koriandrova semena stri v možnarju (ali pa uporabi že mleti koriander). Vse sestavine pretresi na ponev, v katero si prilil/a nekaj oljčnega olja. Osmukaj vejice timijana ter tudi te dodaj zelenjavi. Kuhljaj približno 10 minut oziroma dokler se zelenjava ne zmehča.

Medtem sesekljaj sveže šampinjone in suhe paradižnike. Oboje dodaj v ponev in po potrebi dolij še nekaj oljčnega olja*. Kuhljaj še 10 minut, nato zalij z vinom ter povišaj temperaturo, da alkohol izhlapi. Vmešaj lečo in čičeriko, skupaj z malce tekočine, v kateri sta stročnici vloženi. Nato po občutku zalij z osnovo in kuhaj še 5- 10 minut oziroma se tekočina ne zgosti, nekoliko povre (reducira). Vmešaj svež, nasekljan peteršilj, začini po okusu, nato pa vse skupaj preloži v pekač, ki si ga pred tem po potrebi premazal/a z maslom ali oljčnim oljem**.

Vsebino z žlico poravnaj, nato dodaj pire, ter ga nežno razporedi po celotni površini – pomagaj si s hrbtno stranjo žlice ali z vilico.

Preostanek česna naribaj v manjšo skledico. Vanjo naribaj še limonino lupinico, dodaj drobtine, fino sesekljan rožmarin in žlico oljčnega olja. Premešaj, nato pa zmes s pomočjo prstov enakomerno potresi po krompirčku.

V ogreti pečici peci vsaj 10 minut, oziroma dokler se vse skupaj dobro ne pregreje, pire malce obarva, drobtinice pa zlato porumenijo. Priporočam, da zadnjih nekaj minut pekač preložiš na najvišjo rešetko ali pa uporabiš program za gril.

*lahko uporabiš tudi v olju vložene paradižnike. V tem primeru na tem mestu namesto prilij kar malce olja iz kozarca

**osebno prisegam na emajlirane posode Riess – emajl je neke vrste steklo, je trpežen, skorajda neuničljiv. Ima pa še eno super lastnost – v emajlu pripravljene jedi ohranijo veliko več okusa kot jedi pripravljeni v katerem koli drugem materialu. Za zdravo kuhanje in peko torej vedno emajl.

Tole je resnično noro dobra zadevica. Pravzaprav gre za znano jed iz tuje kuhinje- pastirjevo pito, ki se navadno pripravlja iz mletega mesa (se mi zdi da jagnetine) in seveda zgolj s pirejem navadnega krompirja. Tole je torej malce sodobnejša verzija, ki je prav tako bogatega okusa, pa četudi v njem ni mesa. Sama sem tako pripravljene stročnice z gobicami in jesensko zelenjavo potregla zraven pečenega piščanca, če pa si vegi, bo enako dobra tudi kot samostojna jed. V vsakem primeru – odlično bo!

Dodaj odgovor