Limonin piščanec z artičokami, čičeriko in olivami

Piščančje meso je zagotovo moje najljubše in zato tudi največkrat na meniju. Receptov z njim ne objavljam pogosto. verjetno zato, ker se mi zdijo preenostavni oziroma je piščanec pač nekaj, kar zna pripraviti vsak. Deloma tudi zato, ker kosila kar pozabim fotografirati, predvsem pa zato, ker mi jedi z mesom nikoli ne uspe lepo fotografirati. Zdi se mi, da je katerokoli meso na mojih fotografiji delam krivico. Realno je veliko lepše in okusnejše kot je videti na sliki. Mimogrede, tudi danes je tako, a recept sem vsekakor morala deliti s tabo, pa tudi sama ga želim imeti shranjenega. Občutek imam, da bom zadevico še kdaj ponovila 😉

Včasih sem prisegala zgolj na fileje, a sem, končno, ugotovila, da so temnejši deli mesa veliko bolj okusni, sploh pa sočni. Če se le da kupujem ekološko ali vsaj domače meso, tu pa tam pa ga tudi kupim v prosti prodaji. Takrat pazim le, da je slovenskega porekla, saj se mi zdi, da je takšno meso še najbolj zaupanja vredno. Za današnje kosilo sem ga kupila. Ker je domačega zmanjkalo, pa tudi zato, ker v skoraj vsaki trgovinici že lahko dobiš piščančja stegna brez kože in kosti, p kmetu tega ni. Takšno meso (temno ,a brez kosti) je zelo sočno in okusno, poleg tega pa se ti ni potrebno ubadati z obiranjem. Ker kosti nima je tudi veliko hitreje pečeno, kar je priročno predvsem za takrat, ko nimaš veliko časa.

Piščanec mi je všeč zato, ker je dokaj nevtralnega okusa in ga zato lahko vsakič oplemenitiš z drugačnimi okusni, začimbami in zelišči. Z izbiro skrajda ne moreš brcniti v temo. tako je meso piščanca vedno okusno, če le ni prepečeno in zato izsušeno. Piščanec je odličen v kombinaciji s suhim origanom ali ingverjem, tudi rožmarin se mu odlično poda, v obari pa po mojem mnjenju ne sme manjkati majeron.

Limona je še ena izmed stvari, ki meso naredi bolj okusna, hkrati pa tudi sočno. V tokratnem receptu je meso ‘začinjeno’ z limoninim sokom, pa tudi z lupinico, v kateri se skriva še več okusa. Obvezen dodatek je tudi piščančja osnova, v kateri se je piščanec po peki še malce pokuhal. Čisto drugačne, kot če bi uporabila zgolj vodo ali kakšno umetno, konzervansov polno kocko. Sama osnovo naredim približno dvakrat na leto, nato pa jo prelijem v manjše plastične posodice in zamrznem. Tako je vedno pri roki.

K piščancu načeloma pašejo vse stročnice (grah, leča, stročji fižol) in skorajda katerakol zelenjava. Moja tokratna izbira je bila čičerika (jo pač obožujem), olive (veliko boljše od izkoščičenih so vedno tiste olive, ki imajo še koščico) in artičoke pa so bile tiste, ki so dodale še eno, a pomembno, piko na i. Rezultat? Božanski! Kosilce sem pripravila zase in za svojo mamo. In kljub temu, da je ona velik skeptik kar se tiče novih okusov, je bila povsem navdušena.

Opazila sem, da v trgovini že prodajajo sveže artičoke. Še vedno ne vem kako se jih pravilno pripravlja, zato raje izberem lažjo pot. Kupim že pripravljene, artičokine srčke (sredice). Pri nakupu pazim, da so vložene v slanici ter pakirane v steklenih kozarčkih in ne v pločevinki, ter da ne vsebujejo nepotrebnih dodatkov in oječevalcev okusa. Zelo (in res zelo!) okusne artičoke ponuja trgovina Kalček. So ekološke in vložene zgolj v slanici, brez olja, kar pri določenih receptih pride še kako prav. Tam sem kupila tudi olive. Tudi te so zgolj v slanici, slovenske, ekološke, temno zelene olive podjetja Morgan. Tudi olive niso vse enako okusne in te, te res priporočam! Čičeriko sem kot po navadi kupila že kuhano. V eni bolj znanih drogerij, tako kot vedno;) Saj ne, da se sama še nisem lotila, suhe fižolčke namočila in skuhala, a čičerika pač nikoli ni tako mehka kot kupljena. Tudi čičeriko kupujem v steklenem lončku.

V spodnjem receptu sem uporabila približno pol kilograma mesa ali 6 zgornjih delov piščančjega bedra (takšno je bilo tudi pakiranje), kar skupaj s prilogo zagotovo nasiti dve odrasli osebi.

Sestavine:

  • 6 kosov piščančjih stegen brez kože in kosti
  • sol in poper
  • olivno olje
  • polovico čebule
  • strok česna
  • 0,5 čž kurkume
  • ščep mlete kumine
  • ščep mletega koriandra
  • ščepec mlete rdeče paprike
  • ščepec cimeta
  • lovorjev list
  • 200 ml piščančje osnove (po možnosti domače)
  • 1 č ž limonine lupinice
  • 2 Jž (cca. 10 ml) limoninega soka
  • 85 g kuhane čičerike
  • 85 g artičokinih srčkov iz slanice
  • 45 g zelenih oliv (teža velja za olive s koščico)
  • nekaj čilijevih kosmičev (mlet čili)
  • svež peteršilj

Postopek:

Meso dobro obriši in z obeh soli soli in popraj. Segrej olje in na njem na vsaki strani po nekaj minut zapeči meso, da dobi lepo barvo. Preloži ga na krožnik.

Znižaj temperaturo in s ščepcem soli kakšno minutko nežno praži nasekljano čebulo in česen. Dodaj začimbe: kurkumo, kumino, koriander, cimet in lovorjev list. Zopet kakšno minutko mešaj in praži. Začimbam prilij približno četrtino osnove, dobro premešaj in kuhaj nekaj časa, oziroma toliko, da tekočina do polovice povre. Nato prilij še preostanek osnove, limonin sok in limonino lupinico. Pokrij s pokrovko in na srednji temperaturi pibližno 15 minut nežno kuhaj.

V ponev vrni meso, ter dodaj odcejeno in splaknjeno čičeriko, artičoke in olive. Na visoki temperaturi brez pokrovke kuhaj še približno 5 minut. Preden postrežeš potresi s svežim peteršiljem in suhim mletim čilijem.

In medtem ko sem jaz svojo polovico jedla skupaj z rižem (belim, dolgozrnatim, ki je po mojem mnenju občutno boljši od okroglozrnatega, ki se navadno uporablja za rižote), sem za mami, ki riža ne mara preveč, v pečici spekla rezine navadnega belega krompirja. No, priznam, da sem jih na koncu nekaj ukradla tudi sama 😉 Že pred časom sem namreč našla preprosto formulo za popolno hrustljavo pečen krompirček 😉

 

Dodaj odgovor